Zenna Records, 2023

Ko slišimo besedno zvezo big bend, se nam pred očmi narišejo swingovske zasedbe izpred osemdesetih let, ko na odru Ellington in Miller v rekelcih vodita okorne plesne zabave za prihajajoče zlate povojne generacije. Bigbendovska godba in igra sta se skozi zgodovino seveda spreminjali; sprva pod taktirko klasično naravnanega Mingusa, kasneje s soulovskimi in rockerskimi psihedelizmi šestdesetih let; navsezadnje tudi v kontekstu evropske prostojazzovske tradicije, preko Brötzmannovega deceta in okteta. V tokratni Tolpi bumov poslušamo aktualno interpretacijo bigbendovske godbe – čudaški big bend nemške jazzistke, kitaristke in skladateljice Monike Roscher, ki je maja letos z zasedbo izdala ploščo Witchy Activities and the Maple Death. 

Širina forme sodobnemu big bendu omogoča, da z nekaj dane svobode raziskuje lastne zamejitve. Letos smo recimo na ljubljanskem jazz festivalu lahko ujeli supersonični orkester Garda Nilssena, ki se je poigraval z linijami, prosto improvizacijo in prostojazzovskim poskusom. Če lahko v tovrstni praksi opazimo dobršno mero svobode, nam big bend Monike Roscher po drugi strani ponuja uvid v docela komponirane odvode bigbendovske prakse. Zasedba Monike Roscher je nastala pred dvanajstimi leti, sestavlja pa jo osemnajst glasbenikov in glasbenic. Mini orkester že za formo uporablja svojevrstne variacije na temo komponiranega jazza – poleg ortodoksne nabirke saksofonov, trobent, pozavn in ritem sekcije najdemo v zasedbi tudi piščali, sempler in elektronske komponente. Prav ta širina predstavlja veliki plašč, v katerega se ovija enigmatična čarovnica, ko iz rokava strelja rafale izmaličenih žanrskih fragmentov. 

Witchy Activities and the Maple Death je tretja in najnovejša plošča zasedbinega arzenala, ki je doslej glasbo izdajala pri uveljavljeni jazzovski založbi Enja. Na novi plošči Roscher svoje dobro desetletje izkušenj komponiranja usmerja v stvaritev brezkompromisnega, vseskozi virtuoznega izkustva. Plošča naravnost prekipeva od prefinjeno konstruirane čudaškosti. V ušesa nam pade vse od digitalno razštelanih sekcij do brutalno maksimiziranih kolažev, saj Roscher nikdar ne meri svojih korakov. Prosto manevrira v žanrskih medprostorih avantgarde; med progresivnim rockom, prostojazzovsko tradicijo in obilico bolj spolzkih oprimkov. Vokalne linije v raznoraznih digitalnih preoblekah spominjajo na glasbo Björk; šaljive, provokativne in mistične kompozicije asociirajo na izvrstne čudake black midi ali celo Zappo; taisti asociativni vzorec nas ponese dalje do barvitih palet progresivnega popa v slogu ameriških Palm in navsezadnje do maksimalističnih kompozicij francoskih Poil.

Plošča je sestavljena iz serije srednje dolgih skladb, osredišči pa jo daljša kompozicija Witches Brew, ki je razdeljena na pet krajših delov. Celotno poslušalsko izkušnjo usmeri v polje čudaškosti, čarovništva in mistike – a prepoznavnim motivom, komičnim vmesnikom in zanimivim produkcijskim prijemom navkljub ostaja do neke mere nedovršena. To se pokaže predvsem v daljših virtuoznih linijah, ki brezciljno meandrirajo od solo sekcije do solo sekcije, pri čemer tematski sklopi ostajajo v ozadju. Vrhunce plošče tako najdemo predvsem v samostoječih skladbah – uverturi 8 Prinzessinnen, iz katere kar puhtita mistika in napetost. Podoben skladateljski motiv lepljivih rifaž in linijske eksperimentacije opažamo na skladbi Queen of Spades, na kateri so tematski sklopi jasno in skoraj kičasto razdeljeni s produkcijskimi ločnicami. Tovrstna igra je največji adut Monike Roscher. Omogoča ji prelevitev v mojstrsko dramaturginjo, ki do performativnosti pristopa s spoštovanjem, a tudi z veliko žlico. 

Kako točno naj se počutimo ob vsem tem? Plošča Monike Roscher je muhava prijateljica, katere kompozicijska slika je hkrati dovolj odprta laičnemu ušesu, da tu in tam ponudi oprimek, zavetje in topel tuš. Obenem pa nas za ovinkom pričaka z abstraktnejšimi, abrazivnejšimi in namenoma čudnimi pasažami, katerih neumeščenost je bila v načrtu že od samega začetka. Bejzbolski kij z ročajem iz predalpske koračnice, ovit v bodečo žico elektronskih sunkov in saksofonskih solotov, nam polomi kolena, ukrade ves keš in odvrže pri najbljižih kantah. Nimamo druge možnosti, kot da se ob tem čarovniškem triku nasmejimo. Kot trmasti fotri, katerih nagrbančene obrvi z vso silo zadržujejo otroške nasmeške, dojamemo, da dejansko poante ni v pretirani razčlembi slišanega. Ko čarovnica nekoga razreže na pol, pohabljeni nesrečnik pa še vedno maha iz svojega lesenega groba z nasmeškom na obrazu, je valjda vsem jasno, da gre za trik – ključ do užitka je suspenz naše dvomljivosti. Nejeverni Tomaži, progrockerski puristi in preostala hiperzabavna druščina je itak preklopila frekvenco, že ko je slišala podlago. Ne, ne – tukaj se ubadamo z resnejšimi polemikami. Ni namreč žive duše na tem milem svetu, ki bi znala po domače in brez besedičenja objasniti, od kod Moniki Roscher toliko golobov iz enega samcatega klobuka. Kako? Kako? Preprosto nemogoče.