Palm: Nicks and Grazes

Recenzija izdelka
7. 1. 2023 - 19.00

Saddle Creek, 2022

 

-
 / 20. 5. 2017

V Tolpi bumov bomo v turobne januarske dni vpeljali nekaj psihedelične obarvanosti, ki bo prav prijala našim od ponovoletne sivine obolelim glavam. Paradni konj tokratne obravnave so namreč filadelfijski eksperimentalci, mathrockerji in psihedeličarji Palm, ki so 14. oktobra lani pri Saddle Creek Records izdali svoj četrti dolgometražec Nicks and Grazes.

Palm na lokalni sceni ustvarjajo že več kot desetletje, na naših valovih pa smo jih pred leti na kratko ujeli v oddaji Glas gore. Večino svojih dvajsetih je skupina namenila tako rekoč uvajanju v svojo zdajšnjo razgibanost. Bobnar Hugo Stanley, kitarista, vokalista in zaljubljenca Eve Alpert in Kasra Kurt ter basist Gerasimos Livitsanos so se spoznali med preigravanjem dokaj standardnih noiserockerskih in shoegazerskih odvodov. Dolga leta, preživeta v pografitiranem zaklonišču, so obrodila sadove neverjetne, skoraj telepatske uigranosti, po kateri zasedba na svoji sceni pravzaprav slovi. Predvsem na starejših platah, denimo na nojzerskih, eksperimentalnih Ostrich Vacation in Trading Basics, so se Palm znašli na trdnih tleh – s svojo prejšnjo izdajo, Rock Island, ki je izšla leta 2018, pa so se odločili za nekaj svežine. V mnogo barvitejši, ostrejši in kontrastnejši svet neopsihedelije so se Filadelfijčani sprva spustili nekoliko negotovo. Kolebali so med popovsko estetiko in nebrzdanim eksperimentiranjem – na novih urezninah in odrgninah pa nastopijo precej bolj sintetično. Temelj njihove zvočnosti je po novem organska združitev njihove nebrzdane, uigrane razigranosti s preciznim hladom studijskega efektiranja – math rock brez kitare v ospredju, skorajda neke vrste math pop.

Sešiti naključni fragmenti z močnim nabojem
 / 3. 5. 2021

Glede na prejšnje podvige Palm na albumu Nicks and Grazes dokaj pričakovano krepko zagazijo v širjave neopsihedelije. Ob soočenju z nedojemljivo obsežnimi knjižnicami digitalnih efektov, v katerih se muzika zlahka tako rekoč utopi, so Palm ohranili trezno glavo. Svoji noiserockerski osnovi je četverica pridala prefinjeno, a načrtno omejeno zvočno paleto. Ob poslušanju nam v ušesa pogosto padejo rahlo distorzirane preparirane kitare, ki spomnijo na založbene kolege Spirit of the Beehive, vseprisotni pa so tudi kolaži odmevajočih tolkal in zasanjanih vokalov, kolaži, ki so jih tako zelo prepoznavno utemeljili legendarni neopsihedeličarji Animal Collective. Občasno v tem aspektu Palm izpadejo skoraj poustvarjalsko, morda celo plehko, a zagotovo jih od svojih kolegov in vzornikov osamosvaja – in loči – zanimiva elektrokitarska filozofija kompromisa.

Predvsem jasno začrtana vizija združevanja dveh na videz medsebojno izključujočih se estetik – hladnega in toplega, mehkega in aritmično ostrega – je tista, ki zares podžge Nicks and Grazes. Rezultat je namreč presenetljivo koherenten mozaik meglenih sintičev in načačkanih perkusij. Popolno intenzivni, ravno dovolj razštelani – premišljeno uravnana kaotičnost bendove zvočne podobe je skoraj paradoksalno harmonična. Kitarist Kasra Kurt je kot svojo vodilno pesmopisemsko filozofijo lično zapakiral v citat ameriškega pisatelja Richarda Powersa: glasba ni o stvareh, glasba so stvari. Ob poslušanju plošče Nicks and Grazes je jasno, kako ta citat zaokroža idejo albuma; cela poanta umetnosti za Palm leži prav v prostotekočem aranžiranju glasbenih stvari – aranžiranju hreščanja, piskanja, butanja in melodije, ki jim gre prekleto dobro od rok. Seveda lahko govorimo o nekaj neizogibnih kiksih – ker se denimo precejšen del bendovega etosa zanaša na melodičnost nadrealističnega vokala Eve Alpert, inštrumentalni štikli v grobem razočarajo. A vrhunci, kot sta skladbi On The Sly in Feathers, utelešajo bit bendovega občutka za zvočno celoto. Ta poslušalstvo zavija v udobje otopelih, postžurerskih bolečin, ki se razpuščajo v meglicah evforije.

Animal Collective - Centipede Hz
Tri leta po prebojni plošči Merriweather Post Pavilion, kolektiv vnovič širi svoja glasbena obzorja
 / 4. 10. 2012

Nicks and Grazes je eksperimentalno usmerjena plata, ki nas pusti prebutane, a zadovoljne. Je nova kreativa skupine, ki še vedno išče tisto pravo pot, ki se ji je že tako zelo približala. V širjavah raznih neopsihedelizmov se je res težko izogniti krožnim, argumentativnim primerjavam med zasedbami – in res, Palm še ne stojijo povsem zase. So pa zagotovo idejno premočrtnejši, zvočno ostrejši in bolj prizemljeni kot Animal Collective – bolj zazrti v prihodnost, preciznejši od hipnagogičnih Spirit of The Beehive; skratka, so na dobri poti, da postanejo eden vodilnih glasov neopsihedelične scene. V nujen posluh vsakemu oboževalcu tega žanra – in v nujno prečekiranje njihove uigranosti v živo.

 

Pa še ena zgodnja z enega njihovega lokalnega devetinosemdesetcelihtri :)

 

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness