Innovative Leisure, 2023

V Tolpi bumov se posvečamo šestemu studijskemu albumu Nicka Waterhousa, glasbenika, ki je na sceni resneje prisoten od leta 2012. Gre za enega vidnejših in prodornejših glasbenikov v z vintidžem navdahnjeni glasbi z elementi soula, rock'n'rolla, r'n'b-ja in na trenutke tudi kantavtorstva.

Glasbeno pot je Nick Waterhouse začel v za odtenek bolj divjih vodah, na aktualni izdaji The Fooler pa nam ponuja nežnejše ritme, ki odražajo spreminjajoči se svet v zadnjih letih. Zmes glasbe, ki spominja predvsem na 60. leta prejšnjega stoletja ter je slikovit izraz in prikaz sedanjosti, je zagotovo dobrodošla sprememba v omenjenih žanrih. V teh se avtorji pogosto osredotočajo zgolj na formo in okvir, ki lahko hitro postaneta umetelna in brezčustvena. Tu Nick Waterhouse zagotovo izstopa.

Dramaturgija albuma nas sprehodi po nevidnem, morda namišljenem mestu s pogledom pripovedovalca, ki ga tokrat zavzame glasbenik sam. Poigrava se z vprašanji o tem, kaj so spomini, kaj je čas, kaj pravzaprav je odnos med dvema osebama in, seveda, kot sporoča sam naslov plošče: kdo je tukaj The Fooler. Avtor, njegova duša ali svet v celoti? Na ta vprašanja odgovorov ne prejmemo, glasbenik nas namreč raje pelje od postaje do postaje in poslušalcu omogoči, da sam poskusi poiskati odgovore. Samoironično se posmehuje lastni boomerski duši, ki se lahko poistoveti z Bobom Dylanom pri njegovih 65. letih, čeprav jih Waterhouse šteje le 37. The Fooler je med drugim tudi izraz ujetosti stare duše v svetu, ki se spreminja v popolnoma drugačno smer, kot si glasbenik z boomersko dušo verjetno želi.

Ko se spustimo v inštrumentalni del albuma, lahko izpostavimo odlične aranžmaje, v katerih ustvarjalec ne pretirava, zato ti aranžmaji ne izražajo pretirane želje po vzbujanju pozornosti, predvsem pa spominjajo na zlato dobo soulovskih glasbenikov, ki so ustvarjali denimo pri Chess Records. Tak komad je Hide and Seek. Na plošči najdemo tudi glasbenikove korenine, ki zagotovo vznikajo iz rockabillya, izraziteje denimo v pesmi (No) Commitment. Tako kot nas v narativni dramaturgiji pelje po mestu, nas v glasbenem smislu Waterhouse vodi na potovanje v žanrih, ki so ga odlikovali skozi leta in oblikovali v ustvarjalca, kakršen je danes. Njegov stil se z vsako ploščo vse bolj pretvarja v nekaj izvirnega, avtorskega, kljub dejstvu da ustvarja v žanru, ki, roko na srce, izumira.

Glavna odlika albuma je, da je narejen z jajci. Ne zdi se, da opravičuje svoj obstanek zaradi obstanka samega. V izrazu je suveren in stoji trdno na tleh brez bojazni o tem, kaj si bodo ljudje mislili. Ponudi roko, ki jo lahko sprejmemo ali zavrnemo oziroma, kot poje v pesmi Play to Win: »won't you give me your hand, and I won't play again« …

Plošča The Fooler je zagotovo več kot zgolj navaden, z vintidžem navdahnjen izdelek. Je avtorski izraz Nicka Waterhousa, album z odličnimi aranžmaji, odlično pripovedno dramaturgijo, spretnimi besedili in žametnim vokalom. Je eden boljših glasbenikovih albumov in je obliž za rane današnjega sveta. Album za vse tiste, ki si želimo odpotovati nekam drugam.