Ninos Du Brasil: Antro Pop

Recenzija izdelka
4. 11. 2022 - 19.00

Hospital Productions, 2022

 

Vatican Shadow - Ornamented Walls
Noisersko polbožanstvo pri založbi Modern Love izdaja še enega v seriji letošnjih albumov
 / 29. 10. 2012

Še preden bi žebljico na glavico zadel kdo drug, se je pod vodstvom Dominica Fernowa, bolj znanega z imenoma Vatican Shadow in Prurient, založba Hospital Productions za majhno sadomazohistično družinico označila kar sama. V njen objem se je letos v polnem zamahu s četrtim albumom Antro Pop zvesto vrnil italijanski elektro-tolkalski dvojec Ninos Du Brasil. O njunem dolgometražcu z naslovom Vida Eterna se je na Radiu Študent pisalo že leta 2017, njune sokove pa bomo znova prelivali v nadaljevanju.

Najprej je treba opozoriti na »poreklo« akterjev. Gre za italijanska glasbenika - bobnarja Nicolòja Fortunija in vokalista Nica Vascellarija, pri čemer je slednji dejaven tudi na sodobni umetniški sceni. Njegova vizualna dela so bila denimo predstavljena na Beneškem bienalu, Inštitutu Marine Abramović in v drugih višje letečih galerijskih prostorih v Evropi. Umetnika sta začela sodelovati po tem, ko sta se oba glasbeno udejstvovala v različnih skupnostnih centrih oziroma skvotih in kasneje kot člana hardcore punk skupine With Love. Prek snovanja novega koncepta – projekta Ninos du Brazil, ki to takrat še ni bil – pa sta ugotovila, da vse njune ideje – ezoterične rituale, korporealnost in karnevalske parade – že uteleša brazilska tradicionalna glasba. Nicolòju in Nicu se je razodelo nebo – onadva sta nesojena otroka Brazilije.

Kot evropska otroka, ki se docela obnašata, kot da verjameta v svoje transnacionalno poreklo, sta se posvetila zvočni mešanici batucade in hrupnega punka, primordialnega techna, litanij in onomatopejskih vložkov, vse skupaj pa uokvirila v elektronske matrice. Poslušalčevi sluhovodi so deležni zajetne doze ponorelih tolkalskih udarcev in vokalov, ki kričijo iz Nicovega drobovja, nekakšnega medija tiste prvinske živalskosti, ki jo dvojec skuša zbuditi v publiki.

Okultni karnevalizem amazonske divjine
 / 29. 9. 2017

Album Antro Pop je sicer logično nadaljevanje predhodnika Vida Eterna. Še vedno torej govorimo o rafalnih ritmičnih kulisah, a je tokrat vokalni zanos tisti, zaradi katerega je muzika še bolj izzivalna. Ob tem pa denimo v komadu Nu Na Lama odzvanja sentiment nekakšnega reklamnega »fillerja«, lahko tudi hitiča, pri katerem dobimo čuden občutek že slišanega. Kot da bi po poti, prehojeni skozi zvočni imaginarij amazonskega gozda, v primežu katerega se poslušalec znajde na predhodniku, izstopila kot resnična brazilska otroka. Po iniciacijskem obredu sta postala še bolj pankerska kot kadarkoli prej, kar se kaže kot zmožnost pervertiranja popa. V takšnem sklenjenem krogu lahko to konceptualno preobračanje primerjamo z Uwejem Schmidtom oziroma njegovim alter egom Señorjem Coconutom. Ta je namreč na svoj album Fiesta Songs vključil komade, kot sta Smoke On The Water in Beat It, in ju seveda preobrazil v latinskoameriško zvočno podobo.  

Antro Pop atmosferično sicer ostaja temačen kot njegov predhodnik, a kaže, da Ninos Du Brasil v tem apokaliptičnem stanju, z željo po obuditvi plesalcev v kolektivni telesni trans, skrbita predvsem za zabavno in erotično plesno vzdušje. Apokalipsa se zdi kot nekakšen večni praznik, mi pa – končno prepuščeni prvobitnemu plesanju – sužnji njenih ritmov. Pred leti je imel v recenziji albuma Vida Eterna kolega Nejc Suban dober uvid v to, da sta pravzaprav ujetnika ritmov tudi umetnika sama. Na primeru njunih performansov oziroma igranja v živo, pri katerem uporabljata celotno telo, je komentiral: »Vidi se, da sta veliko časa ples enačila z mošpitom in da je tudi v njuno igranje vključeno celotno telo. Če se ob to nekoliko obregnemo, jima lahko očitamo, da sta tudi sama sužnja lastnih ritmov. Zvočne in ritmične matrice, nad katere plastita žive bobne, so v veliki meri že dodelane in razen lastnega gibanja jima ni treba prav veliko dodajati. Njuno izvajanje koncertov je zato skoraj docela performativno.«

Nyege Nyege Festival 2022
 / 14. 10. 2022

A morda je prav ta »šibka« točka hkrati najmočnejša. V tem, da je njuna pojava zgolj uprizoritev, glasba pa dejansko nekaj, kar obsede tudi njiju, se sprašujemo, kdo izganja čigavega hudiča. Sta se Nico in Nicolò obsedla z brazilsko glasbo ali je pač ona njiju? Hkrati pa ne moremo odmisliti letošnje izbire naslovnice – človeške lobanje kot sklede za kokice. Človeštvo kot sadomazohistična predstava. Naj za konec omenimo še, da sta Ninos du Brasil performativni duo, ki je med drugim nastopil na festivalu Nyege Nyege v Ugandi, zlahka pa si ga zamislimo tudi v kontekstu festivala, kot je domača Sajeta. A ker sta odprta do umeščanja v različne kontekste, so njuno uprizoritev doživeli tudi obiskovalci beneškega arhitekturnega bienala in Chanelove modne revije. In v tem kontekstu se zdi izbira naslovnice albuma naravnost izvrstna …

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness