three:four records, 2018

Estrela, naše poti se križajo na to večerno nedeljsko zarjo, v kateri se že krajšajo poletni dnevi. Melodije albuma, ki ga prečesavamo v današnji Tolpi bumov, so kot nalašč odigrane za dolgočasno zazrtje v horizont na brezdelavni večer. Najprej pa dovolite, da pojasnimo, zakaj Estrela predstavlja zanimivo poglavje v ustvarjalni zgodovini svojega avtorja, 37-letnega portugalskega kitarista Norberta Loba.

Lobo je svojo glasbeno pot začel kot solo kitarist in samoučenjak, ki se je navduševal nad brazilsko tropicalio, ameriškimi jazz glasbeniki od zasedbe pevke Billie Holiday do Ornetta Colemana in mnogimi nekonvencionalnimi latinskoameriškimi in evropskimi kantavtorji. Norberto Lobo je v nekem smislu prava mala glasbena zakladnica, kar odraža predvsem njegovih 11 do sedaj izdanih albumov. Današnji, Estrela, v nekaterih pogledih izstopa in predstavlja naslednje muzikalno poglavje Norberta Loba, ki bliskovito raste kot solo in vse bolj tudi kot skupinski glasbenik. 

Norbertu Lobu se na plošči Estrela pridružijo trije aktivni glasbeni rojaki: Lobo torej nastopa s kitaro in vokalom, Yaw Tembe s trobento, Ricardo Jacinto z violončelom in Marco Franco z bobni. Ne vemo točno, kako so se spoznali, album Estrela pa dokazuje, da se kot glasbeniki dobro ujamejo. Četverica nam na albumu postreže z umirjeno in ambientalno ploščo, kot nalašč za nedeljsko večerno podlago. V dolžini dobre pol ure skladbe komaj kaj spremenijo tempo, nikoli se ne dvignejo nad 80 udarcev na minuto in so popolne za kontemplativni umik. Glasbeniki delujejo, kot bi snovali svoj stil igranja, ki je za razliko od navitega tempa vsakdana namenoma v celoti počasno, a hkrati znotraj svojega kratkega trajanja ponuja polno motivov.

Album Estrela, ki v prevodu pomeni zvezda, otvori skladba Noel Rosa, poimenovana po istoimenskem brazilskem kantavtorju, glasbenem inovatorju iz prve polovice 20. stoletja, Lobovi veliki inspiraciji. Skladba že prikaže dinamiko skupine, zbrane okoli Norberta Loba in njegovih skladb, ki so na pol komponirane, na pol pa improvizirane. Nikamor se jim ne mudi in tudi tekom te skladbe v trajanju zgolj treh minut lahko ustvarijo občutek, da traja mnogo dlje. Plato krasijo interakcije melodij, saj večino časa igrajo vsi štirje glasbeniki, ki se med ležernim igranjem zelo dobro poslušajo in z mirno roko spretno ustvarjajo ambient.

Ploščo nadaljuje skladba Figueira, figovec po domače, s katero se nadaljuje poletni mediteranski občutek, ki kot da ga v nostalgični maniri navdihuje star ameriški jazz Louisa Armstronga ali pa zasedbe pevke Billie Holiday. Yaw Tembe igra na trobento kot na kornet in, kot se nadalje pokaže, pogosto vodi tisto požvižgovalno linijo, ki jo osvetli in dopolnjuje še kitara - bodisi clean, odigrana v naročju v stilu havajskih glasbenikov z jeklenim slidom, bodisi z nežnim wah-wah efektom, ki ga Lobo spretno spreminja in menjava že znotraj ene skladbe. Ricardo Jacinto na čelu in Marco Franco za bobni sta odlična scenarista in spremljevalna glasbenika, ki ne stopata toliko v ospredje, ampak delujeta kot palmi in brezoblačno nebo v ozadju, kot pogoji, ki nudijo ugodje na plaži.

Nadaljnje skladbe so poimenovane podobno, po astronomskih pojavih ali stanjih, kot je »brezodmevnost«, nakar se nam ob pogledu na naslovnico albuma Estrela lahko posveti, da ima lahko album tesno povezavo s črno-belo fotografijo potapljača, slikanega od spodaj kot velikana v oceanu ali astronavta v širnem vesolju. Estrela je instrumentalna glasbena spremljava nekega zamaknjenega, kontemplativnega stanja, užitka v umirjenosti, ki se lahko tudi vleče, ko smo sami s svojimi mislimi. Tudi zato bi glasba trpela, če bi bila plošča daljša od dobrih trideset minut, ker se album res rahlo vleče. Tudi naslovna skladba, ki zaključi celotno plato, je skoraj sedemminutna kompozicija, v kateri se ponavlja že preposlušano preigravanje in nam je igra štirih glasbenikov že nekoliko predobro znana.

Če potegnemo črto, lahko sklenemo, da Norberto Lobo vedno bolj gradi svoj avtorski izraz. Če so bili njegovi prvi albumi še precej podobni njegovim vzornikom, z vsakim albumom, sploh pri tistih, izdanih pri švicarski založbi three:four, nadgradi svoje igranje in zgradi nov dokument časa svojega muziciranja, časa neke umirjenosti in kontemplativnosti. Zato se tudi ne skrbi, ker smo to ploščo potegnili še iz aprila lanskega leta – za nedeljski predvečer je Lobov ambient ravno pravšnji.

Diskografija Norberta Loba: 

Mudar De Bina (Bor Land, 2007)

Pata Lenta ‎(Mbari Musica, 2009)

Fala Mansa ‎(Mbari Musica, 2011)

Mel Azul ‎(Mbari Musica, 2012)

Mogul De Jade w/ João Lobo ‎(Mbari Musica, 2013)

Fornalha (Three:four Records, 2014)

Oba Loba w/ João Lobo (Shhpuma, 2014)

Duos With Guitars w/ Giovanni Di Domenico, Tetuzi Akiyama, Jim O'Rourke ‎(Silent Water, 2015)

Muxama (Three:four Records, 2016)

The Byre w/ Eric Chenaux (Three:four Records, 2017)

Estrela (Three:four Records, 2018)