samozaložba, 2022

Nenadoma se je znašel na točki, do katere ne ve, kako je prišel. Ugotovi, da je dovršen del preživel na avtopilotu, in ko vse sunkovito polzi mimo njega, mu tudi ni jasno, kako se vključiti nazaj v dogajanje. Kaj mu pravzaprav še ostane? Ob mrzličnih strategijah spopadanja z neprijetnim položajem, ki niso vedno nujno zdrave, se vrača nazaj in poskuša najti tisti katalizator, ki ga je katapultiral na svoje mesto.

Nekatere povesti imajo pač nejasen začetek. Poskuša se spomniti, kako se je vse začelo. Je bilo to morda leta 2013? Morda med sepia filtri in rojstvom hiperkonzumerističnega interneta, kot ga poznamo danes, v zaspanem mestecu v Arkansasu, ko je strast do igranja glasbe spojila njegovo skupinico prijateljev? S premikom zenice niso bili več oni in on, temveč so postali nouns, tako kot prvi album njemu ljubega benda No Age. Z neutrudnim igranjem so nakuhali prvi glasbeni izdelek. Rezultatu navkljub, so še vedno ostali ravnodušni, razočarani, still bummed. Dol mu je viselo, kakor se za sedemnajstletnega mulca spodobi in plato je sproduciral kar v svoji domači sobi in jo uro zatem objavil na spletišču. Bo že to opravilo svoje. In tudi je, ko se je okrog zasedbe naenkrat nabrala majhna, a zvesta gruča istomislečih mladih glav. Koncerti, druga plata naslednje leto, prispevek o njih na manjših blogih, še nekaj špilov, nato pa …

Buljil je v stran svoje zasedbe na Bandcampu. Preteklo je že osem let, vanj pa sta zijali še vedno isti naslovnici. Oči so ga pekle od neprespane noči, njegovi inštrumenti so samevali v kotu sobe. Nihče od preostalih treh članov ni bil več zainteresiran, da bi vztrajal. Mogoče bi tu lahko končal še on in pustil za seboj zapuščino, ki je za kratek trenutek pomagala krojiti tokove emo scene. Vse, kar je vzklilo v osemdesetih letih z mulci, naveličanimi istih mačo hardcore rifov in željnih novih liričnih in zvočnih načinov izražanja nezadovoljstva, se bo v njegovem primeru zaključilo tu. Od vražjih Orchid prek progresivnih Gospel do švedov Refused, teh prekleto zvitih Refused in njihove plate A Shape of Punk to Come, ki se tako dobro izvije iz okovov agresivne kitarske glasbe. In kapo dol Weatherday, ki je skoraj dve desetletji po tem njihovo esenco prenesla v ta čas s svojo ploščo Come in ... Nenadoma ga prešine strašen preblisk. Vzame kitaro in se vročično loti pisanja.

Leta 2022, ko je Hunter Clifton Mann dopolnil šestindvajset let, je izšel While of Unsound Mind, tretji studijski album zasedbe nouns, ki jo sedaj poleg njega sestavljajo še Kyle Parker, Keyton Gill in Austin Clark. Okoliščinam navkljub to ni zgolj le še ena novodobna emo plata, in ne bi se spodobilo, da bi jo sodili kot tako. Album namreč prikaže celo serijo zvočnih primežev, ki se združijo v konglomerat progresivne, hrupne in hkrati tudi spevne slike. Uvod, ki ga Clifton Mann poimenuje Interlude, se začne kot tipičen nojzerski Bandcamp projekt, nato pa izbruhne v divje blast beate in visokofrekvenčne tone sintetizatorjev in nekako približno napove, kaj nas čaka v prihodnji uri. Temu navkljub za sabo spusti ogromen faktor nepredvidljivega, kar pa bend odlično izkoristi. Glasbeniki skačejo iz ene blaznosti v drugo, vokalist pa ob hektični spremljavi izraža bridkost in duševno bolečino. Zdaj plava med spomini, odtujen je od vsega, znajde se za volanom in sploh ne ve, kam gre. Močna čustva blaži z alkoholom, poslušalčeva ušesa pa pelje iz hrupa in kaosa v zavetje spevnih melodij in spet nazaj.

Morda je bilo prav, da si je vzel toliko časa. Upa, da bo poslušalec v plošči to tudi prepoznal. Če ne, mu pač že ni namenjena. Sam je le zadovoljen, da se je zgodba brez jasnega izvora končno nekam premaknila. In ko je njegova stran na Bandcampu, zdaj odeta v nove barve, vse bolj zasuta z virtualnim odobravanjem, je povsem globoko morda celo presneto ponosen na tistega sedemnajstletnega pamža. Na pamža, ki se je odločil spraviti skupaj nekaj produktivnega, hvaležen za svoje prijatelje, ki so mu pri tem pomagali. In kar je najpomembnejše, sprijaznil se je, da se je nekje na poti zalomilo in da še vedno ne ve, kje točno je začetek, še manj pa, kje leži konec. Pomirjen v svojem nemiru ugasne računalnik.

Vesel božič, Hunter Clifton Mann!