Warp Records, 2023

Ko pomislite na glasbo iz svojega otroštva, slišite jasne, razpoznavne kose glasbenih del ali je zvočna podoba zamegljen kolaž, pokrit z odejo pomešanih spominov? Dlje kot se oddaljujemo od nekega obdobja, bolj se priklic zvokov in slik podreja trenutku in neizbežni romantizaciji. Daniel Lopatin, bolje znan pod psevdonimom Oneohtrix Point Never, se v svoji zdaj že skoraj dve desetletji dolgi karieri pogosto ukvarja prav z izpraševanjem lastne in kolektivne preteklosti, glasbe 80. in 90. let, ob kateri je odraščal, ter refleksijo trenutnega sebe skozi svojo produkcijo. V zadnjih petih letih se je povzpel iz alternativne eksperimentalne elektronike in v svoj življenjepis dodal vrsto odmevnih mainstream projektov, od produkcije The Weekndovih albumov in režiranja šova med polčasom Superbowla do ustvarjanja holivudskih soundtrackov, sedaj pa se s svojo novo ploščo Again vrača v dobro uhojeno izvirno pot odkrivanja nostalgije v progresivnih, eksperimentalnih melodijah.

Po začetku desetletja, kakršnega je imel Lopatin, je neka želja po vrnitvi v preprostejše, manj zrele čase kariere razumljiva težnja umetnika. Če je zobe izbrusil na avantgardni elektroniki z duhom futuristične nostalgije, je torej to tisto, k čemur naj bi se vrnil? Ma ja, no … Nekako pritično naslovljen album Again v primerjavi z zgodnejšimi izdajami ne najde svojega teritorija, saj se konceptualno poskuša približati preteklemu opusu, hkrati pa ideje izpelje na manj svež, manj prepričljiv način, z manj trpečega zanosa. Med albume, stare desetletje in več, se umešča s približnim vajbom mema »how do you do, fellow kids?«, kajti tistega vrenja in srži, ki sta zaznamovala zgodnja leta njegove kariere, nekako ni več, hkrati pa zvočno še vedno črpa iz istih vodnjakov. 

Na predhodniku aktualne plošče, Magic Oneohtrix Point Never, se je s klasičnimi idejami Lopatin poigraval spretneje, udobneje je zapadel v nov prostor, v katerem se je znašel, in svojo avantgardno elektroniko mešal z art popom in sodelovanjem velikih popovskih imen, specifično The Weeknda in Caroline Polachek. Again se s poskusom povratka v času odmakne od stanja, v katerem se glasbenik trenutno nahaja, vendar pa hkrati tega ne uspe zadostno dobro upravičiti. Uporaba etabliranih inštrumentalij in produkcijskih tehnik je sicer združena z nekaterimi pristopi, ki jih je Lopatin v svojo muziko začel vključevati kasneje, recimo s pogostejšo prisotnostjo vokalov na plati. Toda kar pokaže, je pretežno nekakšna parada njegove kariere, brez neke hude zagrizenosti, da bi prinesel nekaj novega v eter, kar je v preteklosti pokazal s ploščama, kot sta Garden of Delete in R plus Seven, ali svojim alter egom, Chuckom Personom. Po drugi strani pa to za Lopatina morda ni nuja, kot sam pokaže z določenimi izstopajočimi komadi, denimo Krumville, estetsko zelo privlačna skladba zunaj idejnega konteksta albuma, ki pa hkrati naravno zapade med strune nostalgije in izpraševanja, na katere Lopatin skuša igrati.

Na strune albuma Again igra tudi Lee Ranaldo, kitarist zasedbe Sonic Youth, ki se je Lopatinu pridružil na projektu s svojo hudičevo mašino. Avantgardna in acerbična produkcija je komplementirana z mehkejšimi analognimi zvoki kitar, ki z mehaničnim hrupom distorzije in praznino v reverb odetih rifov v digitalno fasado produkcije vrinejo nekaj bolj humanega. Poleg Ranalda lahko za šestimi strunami na komadu Nightmare Paint slišimo tudi multipraktika Jeffa Gitelmana, katerega mantrični rif deluje kot intermezzo med bolj intenzivnimi komadi, ki poslušalca izzivajo z disonanco in dekonstrukcijo klasičnega »pesmopisja«. Hkrati je kitara varno zavetje preprostejšega časa v trenutku, ko je »inštrument« bolj ohlapen pojem kot konkreten predmet, postavljen nasproti umetni inteligenci, ki jo Lopatin uporablja za vokalne semple in mestoma celo snovanje delov pesmi. Kot orodje prihodnosti s praktično neskončnim potencialom, toda intrinzičnim pomanjkanjem subjektivnosti človeka, je AI ob poigravanju z idejami futurizma, izpraševanja nepopolnih spominov in prekoračitve mej, najsi bodo to meje klasičnega dojemanja in snutja glasbe ali humanizma, premišljeno izbran kolaborant projekta. 

Ob Lopatinovem razmišljanju o otroških spominih glasbe in nostalgičnem zrcaljenju rosnoletnih idej hladnost umetne inteligence skupaj z zrelostjo umetnika stoji nasproti romantizaciji spominov in mladostni nedolžnosti. Trenutna glasbena dela umetne inteligence so hkrati prepoznavna po nejasnosti glasbe, ki zveni, kot da smo ujeti med dvema radijskima postajama, ki hkrati vrtita isti komad. To je seveda posledica tisočerih permutacij algoritma, logično sestavljenih v najustreznejši kos glasbe, prav tako kot je nostalgija po davno minulih letih sešita iz drobcev spominov, vsakega rahlo izkrivljenega in obarvanega glede na subjektivnost momenta, v katerem ga izberemo pogledati. AI je verjetno najkontroverznejša tema v sodobni glasbi, a Lopatin pokaže, da če ga uporabljamo zgolj kot podaljšek sebe za pomoč pri priklicu specifičnih idej in zvokov, ta služi kot priročen, dobro uglašen inštrument. 

Album konceptualno torej ni povsem vodotesen, mestoma lahko v sicer zanimivi produkciji izluščimo poanto, ki jo glasbenik sporoča, toda glasba neredko deluje bolj kot amalgam fragmentov, ki morda sodijo skupaj v posamičnem glasbenem delu, vendar so hkrati kombinirani z drugimi, katerih barve se estetsko ne ujemajo z njimi. Taka kolažiranja nimajo opravičila v zaobjemajoči celoti albuma, ker je rdeča nit ponekod preveč zapletena in izgubljena okrog posamičnih delov, da bi iz nje zmogli spoznati pot. Primer tega je denimo skladba Plastic Antique, ki s kombiniranjem nesorodnih delcev produkcije ponudi zanimiv izlet v disonančne nevronske povezave, a se ne umešča dobro med zvočno bolj introspektivna in razmišljujoča dela. Again nas napotuje k razgledom v lastno preteklost, vendar pejsaže včasih žal zmoti Lopatinova tendenca po eksperimentiranju, kjer napadi zvoka, crescendi in same sebi namenjene melodije poslušalstvo zbudijo iz transa z vso eleganco neukročenega spalničnega vizionarja.