Sludgelord Records, 2019

V tokratni Tolpi bumov bomo poslušali glasbo divje britanske doom sludge zasedbe Opium Lord iz Birminghama v Združenem kraljestvu, ki je pred dobrimi štirinajstimi dnevi v sodelovanju z založbo Sludgelord Records izdala svoj drugi studijski album, naslovljen Vore.

Nastanek benda, ki bi se namesto izdaje pričujočega studijskega izdelka v zadnjih dveh letih skoraj razšel, sega v leto 2012, peterica pa naj bi se glasbenega projekta Opium Lord resneje lotila kakšno leto kasneje. Kmalu zatem so izdali EP The Calendrical Cycle - Prologue: The Healer z dvema skladbama, ki je kljub takratnemu začetku njihove glasbene poti, torej kljub še dokaj mladi in po načinu komunikacije sodeč tudi nekoliko zajebantski naravi zasedbe, nakazal, da so člani vseeno že takrat rokovali z idejo o tem, kako naj bi bend zvenel, ki pa se je do danes najbolje udejanjila prav na njihovem zadnjem studijskem albumu Vore.

Plošča ni zasedbin prvi studijski dolgometražec, svojo debitantsko studijsko ploščo The Calendrical Cycle: Eye of Earth, ki je bila nekakšno nadaljevanje že omenjenega EP-ja, so namreč izdali pred štirimi leti v sodelovanju z založbo Candlelight Records, ki je v sedaj že precej oddaljeni preteklosti med drugim poskrbela tudi za izdajo štirih plošč in nekaterih drugih izdelkov legendarne norveške black in progresivne metal zasedbe Emperor. Lastnika Candlelight Records sta svojo založbo nato pred tremi leti prodala Spinefarm Records, založbi, ki je v lasti Universal Music Group, takrat pa so se, kot kaže, začele pojavljati težave, saj bi Opium Lord album Vore lahko izdali že prej, pa jim to iz neznanih, verjetno prav s prodajo založbe povezanih razlogov ni uspelo.

Bend je nato z neizdanim materialom za album Vore pristopil oziroma bil povabljen k mladi britanski DIY založbi Sludgelord Records, ki je lani vzniknila iz sedaj že skoraj desetletje trajajočega brskanja in grajenja ažurnega glasbenega bloga The Sludgelord. Blog je bendove izdelke, ki so izšli pred zadnjim studijskim albumom, tudi obravnaval in jih priporočil svojim bralcem in poslušalcem. Člani zasedbe tudi sami spremljajo blog, na katerem so že naleteli na izbor dobrih izvajalcev, in so po lastnih besedah tudi zato navdušeni nad možnostjo sodelovanja, ki se jim je odprla po več mesecih čakanja prejšnje založbe. Zasedba se sicer nerada žanrsko opredeljuje, kar se morda odraža tudi v sami glasbi, mešanici raznih težkometalnih vplivov, med drugim tudi birminghamske metalske tradicije, ki jo je bendov bobnar nekdaj v šali opisal kot »downturned surf rock with riffs«.

Na začetek albuma Vore je postavljena krajša skladba WWCD, v primerjavi s preostalim albumom izraziteje melanholična skladba, ki učinkuje kot uvertura v album oziroma v nadaljnjih šest skladb in je morda slična odsekom iz kake otožne amenrajevske pesmi. Takoj v drugi skladbi Lead Magnet se melanholija razblini in prevesi v agresiven, deftonesovsko obarvan kitarski gruv, ki je na albumu očiten v več zaporedjih pojavljanj in ponikanj in s svojim vtisom kroženja dopolnjuje sicer drugo, za bend prepoznavno, zvenečo, a bolj odsekano in rezko kitaro. Tako že nasploh ostremu zvoku, grenkobi in jezi na albumu vlije nekaj mehkobe, kar ponekod uspe tudi močnim bas linijam. A to mehkobo zvočna celota albuma omaja, v večji meri jo namreč preglasi že na predhodnih bendovih izdajah prisoten srdit, ekstra težek spoj kitar, basa in tolkal, ki pa zvočno breme plošče Vore le še podvoji.

Nekatere skladbe z albuma sledijo med seboj podobni strukturi. Člani zasedbe v teh skladbah gradijo na daljših, iz ponavljanj sestavljenih delih, ki jih prekinjajo manjše ritmične spremembe, nekje v zadnjih tretjinah teh skladb pa variirano enakomernost presekajo nepričakovane spremembe, ne le v ritmu in globini vokala, temveč tudi v prehodu z nekoliko bolj gruv podlage k še trši dinamiki in počasnejši ritmiki, ki nas zvočno dotolče k tlom in s čimer takšni momenti uvedejo tudi učinek popolnoma samostojnih skladb, kar je najbolj razvidno v prvem singlu s plošče Sherwood is Connector ter v že omenjeni skladbi Lead Magnet.

Iz vokalistove pretežno rezke interpretacije besedil, ki temelji na blackmetalskem in tudi screamo prepevanju, le stežka razberemo, kaj nam bend polaga na srce, čeprav skozi zvok začutimo mrakoben in blazno grozeč vajb. Vokalist je na novem albumu opustil na predhodnih izdajah že kar preveč gollumsko nastrojeno interpretacijo, kar je dobrodošlo in celoti plošče Vore vdihne še več napetosti, resnosti in ostrine. Na albumu poleg vokalov Nathana Jamesa Coyla v skladbi Columbia slišimo tudi gostujočega Mika Scheidta iz ameriške doom metal zasedbe YOB, s katero so se Opium Lord pred tremi leti po izdaji svojega dobro sprejetega prvenca skupaj podali na turnejo. Konec tega tedna pa se bend odpravlja na kratko turnejo po Združenem kraljestvu, avgusta lani so se sicer oglasili tudi že v Sloveniji, v Ljubljani, v Klubu Gromka na Metelkovi, vsekakor pa upamo, da jih bomo v prihodnosti na odrih pri nas slišali tudi z novim materialom z aktualne plošče Vore.

Plošča Vore je zelo težka, na trenutke zvočno kompleksna in obenem precej melodična dinamična zlitina, ki je kljub manjšim poigravanjem v strukturi skladb izredno surova in uravnotežena, predvsem pa opojna. Bend je ohranil svoj prepoznaven hladen in napadalen nastop, a ga suvereno potisnil v sestradane globine, ki na tokratnem albumu poslušalca še močneje, skoraj magnetno požirajo vase. Opium Lord je s ploščo Vore sedaj res postal, kot je bilo zapisano v promocijskem tekstu za njihov prvi EP iz leta 2014, doom sludge bend s srcem, črnim, kot je črn le premog sam.