PAULA TEMPLE: EDGE OF EVERYTHING

PAULA TEMPLE: EDGE OF EVERYTHING

Recenzija izdelka
PT
7. 6. 2019 - 19.00

Noise Manifesto, 2019

 

Neprizanesljivo, skoraj kaotično, predvsem pa sveže in edinstveno zveni postindustrialni val otoških techno producentov, v katerem se ob boku Blawana, Perca ali Tommyja Four Sevena znajde tudi brezkompromisna Paula Temple. Pravi dragulj z imenom Contact, ki ga je mimogrede v svoj miks Exhibitionist umestil sam Jeff Mills, je denimo Paula ponudila že na svoji prvi izdaji leta 2002. V svojih začetkih sicer ni nanizala večjega števila izdaj, je pa zato nase pridno opozarjala s kakšnim remiksom sem in tja. Začetni plamen je žal kmalu ugasnil, čemur je botrovalo predvsem vsesplošno nezdravo stanje techna nekje po letu 2005 in z njim torej ponesrečen poskus snovanja avtoričine prve plošče. Po daljšem umiku od scene in producentski odsotnosti se je po letu 2013 vrnila z dvema singloma, izdanima pri kultni belgijski založbi R&S, ki je dve leti kasneje Pauli tudi ponudila ekskluzivno priložnost predelati komad Roadblox skupine The Prodigy. Da se v drugo ne šali, je dala vedeti še z izdajo pri založbi 50Weapons in z lastno novoustanovljeno založbo Noise Manifesto, njen komad Gegen pa je v tistem času tresel praktično celotno klubsko podzemlje.

Predvsem zaradi katarzičnega zvoka, ki je v prvi vrsti osnovan okoli osrednjih hrupnih elementov, morda pa tudi zaradi svoje odkrite politične drže, se je Paula Temple znašla v koprodukciji s Peaches, The Knife ali denimo tudi s Fever Ray. In čeprav njene solo produkcije v večini jasno padejo v strukture klubske plesne glasbe, ima njena današnja nojzersko snovana zvočna podoba kaosa in nereda vendarle več skupnega z denimo Kevinom Shieldsom ali Blanck Mass kot pa z detroitskimi in čikaškimi poinirji techna, ki so za svoje futuristične elektronske stvaritve navdih našli predvsem v soulu in celo jazzu. Paula v ponavljajočem ritmu niti za trenutek ne išče groova, pač pa udrihajočo pogonsko silo, za katero sama pravi, da ni agresivna ali temačna, temveč osvobajajoča. In čeprav lahko s takšnim pristopom producenti nevarno hitro zapadejo v precej nesmiselno razbijaštvo, gre v primeru Paule Temple za bogato in edinstveno poslušalsko izkušnjo, predvsem po zaslugi njenih produkcijskih tehnik.

Ponovni zagon je Paula Temple v mesecu maju okronala še z dolgometražnim prvencem, imenovanim Edge of Everything, ki ga je sklenila izdati pri že omenjeni lastni založbi Noise Manifesto. Če je za resnejši ambientalni zvočni dizajn prostor prej iskala zgolj priložnostno ob dogodkih, na katerih se je lahko v živo lotila raziskovalnih tehnik, albumski format zdaj koristi za združevanje svojih dveh zvočnih obrazov. In kar bi v primeru nespretnega producenta označili za klišejski pristop, Paula Temple povzdigne v odlično delujoče zvočno poigravanje v smiselnem kontrastu z apokaliptičnim zvokom techna. Odkrita privrženka kinematografskih zvočnih ekskurzij prav slednje na plošči priložnostno raziskuje tudi sama, denimo z uvodnim komadom Berlin, distopičnim Open The Other Eye ali pa z epskim štiklom Nicole. Paula v smislu povezovanja dveh različnih zvočnih estetik pozitivno preseneti že v začetku plošče, ko komad Joshua and Goliath slišimo v dveh kontrastnih izvedbah. Če nam s prvo udrihajočo katarzično različico požene kri po žilah, pa vzdraženim ušesnim kanalom nato predstavi še počasnejšo melanholično različico, v kateri namesto propulzivnega ritma prevladajo sintovske progresije. A vseeno na albumu Edge of Everything med dvanajstimi deli močno prevlada število tistih za Paulo zvočno bolj značilnih.

Kljub jasnemu političnemu podtonu plošče se v tokratni recenziji nismo želeli spuščati v takšen diskurz. Naj bo jasno: ne, ker si tega ne bi želeli, in še manj, ker bi bili mnenja, da je politično sporočilo Paule Temple bodisi nejasno ali neupravičeno. Prej obratno – njeno sporočilo mora biti kot sporočilo homoseksualne predstavnice producentk znotraj techna in torej, precej ironično, pripadnice marginalizirane skupine znotraj tega miljeja vsekakor slišano, zato vam ob tej priložnosti spoštljivo priporočamo branje kakega od intervjujev z avtorico. Vseeno pa albuma Edge of Everything v vsej njegovi zvočni veličini ne želimo zreducirati na njegov politični kontekst, znotraj Paulinega političnega glasu želimo izpostaviti predvsem njen umetniški glas. Tak, ki je s snovanjem nove plošče dosegel nov višek avtoričinega edinstvenega zvočnega izraza, in tak, ki si ga bomo zapomnili predvsem kot vrhunski dolgometražni debi te otoške producentke.

 

Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness