Rocket Recordings, 2020

Najverjetneje je kar krivično, da zasedbe Pigs Pigs Pigs Pigs Pigs Pigs Pigs še nismo izpostavili v osrednjem glasbeno recenzentskem terminu tega radia. Sedemkratni Prasci, ki prihajajo iz newcastleskega blata, so namreč v štirih letih navrgli kar tri težaško-kitarske albume zajedljive vsebine in nedvomno spadajo med hitreje napredujoče akterje trenutne angleške trše godbe. Po krajši deljeni izdaji in mini albumu so Pigs⁷ najprej udarili z dolgim albumom Feed The Rats, trikomadnim naletom, ki ne skriva blacksabbathovskega oplajanja riffovja ter psihedeličnih ekskurzij, stisnjenih v grobem in izzivajočem punkrockovskem grabežu. Šlo je za ustroj štiriminutnega komada, ujetega med dva več kot četrt ure dolga drnca gromke nastrojene kavalkade pod vodstvom angleškega kvinteta. Leto kasneje so z albumom King of Cowards strnili in zbili forme komadov ter oklestili daljše halucinogene panorame v ovoje krajših minutaž, hkrati pa ohranili elan ter še bolj nadgradili navezavo surove nagnjenosti k punku s krepkim, neposrednim stonerajem.

Besedila eksistencialnih vprašanj, ki so na prvencu izhajala predvsem iz zblojene krščanske vzgoje prej bobnarja, zdaj pa vokalista Matta Batyja, je na albumu King of Cowards zamenjala tematika o sedmih smrtnih grehih. Kritiško, ostro in jezikavo pa Batyjev glas graja tudi na najnovejšem albumu Viscerals, ki ga obravnavamo v tokratni Tolpi bumov. Z leti je angleška peterka dobila ogromno bazo sledilcev, nedvomno je za velik del odgovorna tudi podpora radijske postaje BBC Radio 6, kar je za bende kova sedemkrat pomnoženih prašičev nadvse presenetljivo. Špekulirati je na tem mestu skrajno trivialno, pa vendarle bi glede razlogov za samo prepoznavnost angleškega kvinteta pred drugimi zasedbami svoje novce verjetno premaknili na stran vpadljivega imena benda. Vsa podpora pa Prascem ne pride do živega oziroma ne privede do kakršnega koli prilagajanja. Vse je jasno, ko Baty zakriči: »It's hard to smile when you're playing to lose!« Pigs⁷ na novi izdaji skratka spet zajahajo prepoznavni korozivni smrad z obeh predhodnikov ter ga tokrat kropijo po svojem neomajnem trdem rocku; sami ga radi okličejo kar za precious metal. Poleg javnega čaščenja sabbathovskih prilivov in vseh njihovih neštetih vplivov na razvoj kitarskih muzik se v glasbi angleškega kvinteta ponovno skrivajo doomerski, psihedelični ter stonerski posegi prav v tolikšni meri kot punkrockovski, hardcorovski ter hardrockovski.

Prav ta posebnost spajanja vseh omenjenih zvrsti Prascem vliva na novo angažirano svežino, ki ne bo nikoli tako zasanjana in ohlapna, da je ne bi na novo zrasli riff odkašljal ter pripravil na ponovno salvo in obratno. Asociacije letijo tako na čezatlantske puščavske rock grupe kot tudi na angleške prog rockerje, kalifornijske punk rock ter hardcore pionirje, začetne prvake industrialne glasbe, doom metuzaleme in še marsikoga drugega. Za ljubitelje dimljenja opojne zeli, tiste paralizatorskega karakterja, ki buljenje v zid ter štetje pajčevin radi podkrepijo z glasbeno podlago, bo glasba Angležev preveč angažirana ter grabeča, medtem ko bo na drugi strani znala bremzati ljubitelje bolj deročih punkrockovskih smeri. Pigs⁷ skratka derejo po svojih ogradah, v svojem ritmu, kjer se na veliko kvačkajo riffovja za njihov dragoceni  metal. Tudi na tretjem albumu nadaljujejo razvoj svoje smeri, ostajajo in se ne umikajo pred nikomer. Saj veste – Kdor se med otrobe pomeša, ga prašiči požro.