Partisan, 2020

Piše se leto 2017. Nahajamo se v Montrealu, kanadskem Beogradu za naše pojme. Govorimo o kanadski prestolnici kvazialternative, kjer lahko mladi in iztirjeni muskonterji dejansko sanjajo o podpisu pogodb s kvazineodvisnimi založbami in uresničijo fantazije o svetovni turneji in kjer se ljubiteljsko muziciranje ob hudi konkurenčnosti pretvarja v težko zaslužene poslovne ambicije. Govorimo o norišnici in mravljišču, o urbanem središču, kjer je iz preprostega prijateljstva nastal petčlanski band Pottery.

Pottery so se na sceni najprej uveljavili kot koncertni bend. Že v ranih začetkih so prepričali predstavnike založbe Partisan Records, ki jih je vzela pod okrilje še pred izidom kakršne koli izdaje. Prvo leto so jih hvalili še iskreno preprosti komentatorji lokalne scene, dve leti kasneje pa so brezskrbni fantje imeli že 3 večtedenske turneje na Zahodu, enkrat z Viagra Boys, drugič s Fontaines D.C., tretjič že samostojno. Daljšo turnejo so njihovi agenti pripravljali tudi letos ob počastitvi izdaje bendovega prvenca, a se jim je aprila življenje obrnilo na glavo. Peterica fantov je izgubila štipendije in službe, pristali so na socialni pomoči in – no, sami si lahko predstavljate nadaljevanje. Bend, ki je še lansko leto veljal za eno bolj opevanih in hitro vzpenjajočih se zasedb in ki je navdušeno objavljal vesti o svojih koncertih, je s koncem junija, takoj po objavi plošče, za pet mesecev popolnoma mrknil. Nobene objave niti na Facebooku niti na Instagramu, nobenega tvita, nobenega streama, nobenega sessiona. Zatišje še vedno traja in Pottery še vedno ne kaže znakov življenja. 

Okej, bend v tem času ni propadel. Jasno je, da mu je padla motivacija, komu pa ne bi. Pobudnika benda in njuna najmlajša člana, nekajindvajsetletna kitarista Austin Boylan in Jacob Shepansky, je situacija zagotovo potrla. O klaviaturistu Petru Baylisu za zdaj ne vemo nič, bobnar Paul Jacobs pa se je aprila dejansko javil na nekem blogu, za katerega je opisal že omenjeno letošnjo situacijo benda. Tudi zadnji pridruženi član, basist Tom Gould, je verjetno odpotoval čez lužo, v domačo Anglijo, saj morajo vaditi in ustvarjati na daljavo. Kljub vsemu pa ostaja njihov dolgometražni prvenec: Welcome to Bobby’s Motel. Prvenec benda Pottery je imeniten primer, pri katerem albumski dizajn pove bistveno: globino ustvarjanja, glasbeno estetiko in resen, a rahlo zajebantski pristop. Boys will be boys. Ko govorimo o Pottery, govorimo vseeno o petih 23- do 30-letnih muskonterjih s kar lepo kilometrino DIY ustvarjanja in prehodov iz tega v oni garažni bend. Bobby, izmišljen in brezbrižen oskrbnika motela, rahlo moten, a preprost in zabaven, bi bil zlahka eden izmed likov na naslovnici plošče Sgt. Pepper’s Lonely Hearts Club Band ali pa v animaciji Terryja Gilliama. Albumska podoba, ki jo je oblikoval bobnar Paul Jacobs, odpira vrata v na prvi vtis imenitno plato in težko pričakovan prvenec kanadskega benda. 

Če moramo Pottery priznati, da v čem izstopajo, so to aranžmaji, spremembe tempa, pohitritve, izmenjavanje enoglasnega ter večglasnega petja ter prehajanje med dramatičnostjo in milino – vse znotraj enega komada! Welcome to Bobby’s Motel so posneli na vrhuncu lanskega leta, poleti, med dvema daljšima turnejama, dobro naoljeni in izvežbani za studijsko snemanje s producentom Jonathanom Schenkejem, ki je zadnja leta zakuhal marsikatero izstopajočo alter izdajo. Pottery so posneli 11 komadov, ki so hvaležen material za radijsko transmisijo ter obenem spretno zloženi v album, pri tem pa so se očitno zabavali, na primer pri singlu Texas Drums Part I & II, v katerem pojejo pač o tem, na kakšne bobne igrajo njihovi frendi v Teksasu. Simpl, vendar noro efektivno. Austinov vokal in bendovi aranžmaji že potegnejo na Talking Heads in lahko bi rekli, da so te ikone končno dobile dobre imitatorje. Hot Heater, drugi komad na plošči, posnema kratke in igrive zvokce Briana Ena, gruv je počasen, toda udaren in zabaven. Ampak po tem, ko Pottery navdušijo s prehodi med komadi in znotraj njih … Ah, ja, žal nekaj zmanjka, zato na tem mestu ustavimo konje. Bend kaže spretnost in občutek za muziciranje, ne pa hude inovativnosti. Prehvaliti ne gre niti vokalnega izraza glavnega pevca in besedil, ki izstopajo pri baladah ala Reflection in Hot Like Jungle, ampak človek ne pade ravno dol zaradi njih. Ne opisujejo stanja sveta z lucidnimi primerjavami in ne nosijo globljega pomena. Izpostavimo, da so kot Bobbyjev motel: zapomnljiva, celo nalezljiva, ne pa takšna, da bi se z njimi identificiral, zato jih ne bi izpostavili kot adut tega benda.

Prvenec Welcome to Bobby’s Motel Pottery jasno izstreljuje med izstopajoče kitarske bende prihajajočega desetletja, če bodo fantje nadaljevali z istim tempom. Nadaljujejo tradicijo new wave ali pa no wave bendov, bendov v stilu talilnega lonca, pri katerih bi se najraje izogibali žanrskim oznakam in pri katerih je možnih veliko različnih smernic. Znajo uporabljati cowbell, ko želijo doseči grozeč občutek, bodo naredili postpunkovski vložek, narediti znajo imenitne balade … Ampak bojimo se, da jim bo kmalu zmanjkalo tega elana. Naj v naslednjih letih dokažejo nasprotno: za seboj imajo podporo zavidljive založbe in le upamo lahko, da bo njihov naslednji album pustil še večji vtis.