Razvalina: Zatirani (samozaložba, 2024) 

V ljubljansko kotlino se je naselila megla, vohamo smog, zaloge vitamina D so pošle in vlažen mraz reže do kosti. Čas je za sezonsko depresijo. Pod masko veselega decembra se skrivajo nervoza, načeto duševno zdravje, hudo pomanjkanje po življenju. To je idealen čas za izid novega deathmetalskega albuma. Metalci Razvalina so naši frekvenci dobro znan bend, o njihovem EP-ju Smrt živečega in o zasedbi smo pisali leta 2021, kasneje pa so na radiu navsezgodaj nažigali tudi v oddaji Afterparty. Desetega novembra letos so izdali svoj prvi album, ki so ga naslovili Zatirani. Na EP-ju izpred treh let smo prisluhnili osebnoizpovednim besedilom, z novim albumom pa Razvalina zgolj potrdijo, kar so v preteklosti že pokazali. Najsi propadajo v notranjem svetu, depresiji kljubujejo z dvema sredincema v zraku, njihova terapija pa je death faking metal.

Glasbeno se EP in album ne razlikujeta prav dosti. Gre za šolski primer starošolskega death metala. Hitrostno udrihanje in Tanijevi tehnični prehodi ter nenehne menjave ritma držijo glavni ritem in narekujejo, kako plešeta bas in kitara. Basist Klemen lovi to hitrost bobnov in se po prečki premika zdaj tu, zdaj tam, rifi so tonsko razgibani, komadi kljub hitremu ritmu dihajo in so vedno odigrani v nulo. Zdi se, da tudi dolžina odmeva zadnjega tona v komadu ni prepuščena naključju. Na kitari Gapa, čigar rife prepoznajo tudi panksi, navihano preizkuša nove rife v svojem stilu, ob tem pa kruli v slovenskem jeziku. Na začetku nas pozdravi nekajsekunden intro, ki zveni kot težka kovinska vrata. Ta vrata odpirajo prostor temačni notranjosti, prvi rif pa useka tako, da vemo, da smo padli v vrtinec. 

Sceni znani bojsi iz Razvaline so zagotovo deathmetalci, ki natančno vedo, kaj želijo igrati in to tudi igrajo. Različne kombinacije deathmetalskih beatov in rifov se sestavljajo več kot štirideset let. Novodobno preigravanje starošolskega death metala je kot kovanec, kovinski, kakopak, ima dve plati. Po eni strani lahko zveni kot še en album v poplavi drugih, ničkolikokrat že slišanih in nič kaj preveč izstopajočih, toda dobrih bendov, po drugi strani pa ti prisoli zaušnico užitka ob surovi glasbi, tisto, pri kateri si rečeš »to je to«, ker te spomni, kako si prvič heandbangala na Venom.

Pred poslušanjem albuma Zatirani, ki bo ugajal fenom bendov, kot so denimo Ensanguinate, Smrt in Morbid Creation, moramo nameniti besedo besedilom. Vsebina razgali duševne stiske osamljenosti, agonije, brezizhodnosti, glasbeniki pa zavračajo moderne kapitalistične derivate, vse od kriptovalut do digitalnega fevdalizma. Razvalina torej ostaja razvalina. Duševno in telesno propadel človek, ki je uničen in izčrpan sam postal le še en derivat v celem ustroju. Ali je umetna inteligenca že izračunala, koliko možnih opcij deathmetalskih komadov obstaja? Ali bo človek takrat prenehal s špilanjem tega žanra? Prepričani smo, da ne. Ali kot se zadere okajen model v sklepu zadnjega komada: »death metal je fakin zakon, you motherfucker«.

Dio Perkins: Gniložitje (samozaložba, 2024)

Drugi del Tolpe bumov namenjamo zasedbi Dio Perkins, ki prihaja iz Ajdovščine in je dvanajstega novembra letos v samozaložbi izdala kratkometražni prvenec Gniložitje. Na valovih Radia Študent smo zasedbo predstavili v oddaji Svaštarnica, v kateri je vokalist Bor Remškar pojasnil, da ključnik tjevče core, ki so si ga izbrali za objavo glasbe na platformi Bandcamp, izhaja iz imena kraja, iz katerega prihaja bobnar. Čeprav se spodobi, da muzike ne sodimo po naslovnici, nam Dio Perkins s svojo izbiro oziroma kolažem dajo jasno vedeti, da gre za DIY projekt.

Mladež fantov vadi v Rožni dolini v kleti številka tri, najbolj pankerski študentski kleti, ki jo je Ljubljana kdajkoli premogla in v kateri vadijo tudi Poguba, pankerski tovariši benda Dio Perkins. Sedem komadov odigrajo v pičlih štirinajstih minutah. Skoraj minuto dolg intro kritizira, kot panku pritiče, kapitalizem in svetovno družbeno ureditev; za Dio Perkins je rešitev socializem. Takoj po intru nas zalepi šus starošolskega hardcora – pankčina, ki smo jo v poplavi powerviolence bendov res veseli.

Podobno kot v Razvalini tudi v tej mladi zasedbi glasbeniki hrepenijo po nekakšni nostalgiji, najsi gre za politični sistem ali pa za zvok, ki ga želijo ustvarjati. Zvok distorziranih kitar Larisa Pintarja, še bolj distorziran bas Aljaža Ipavca, preprosti, hitri tupa tupa udarci bobnov Tineta Štrancarja in divje kričanje Bora Remškarja nas zlahka spomnijo na bende Sodn' dan, Trdoživi in Antikontra, lokalne pankse iz dvatisočih. 

Glasbeno ne gre za presežek v panku, a je, kot rečeno, prevetritev scene s starošolsko hardkoričino vedno dobrodošla. Med kimanjem z glavo ob divjih ritmih marsikdo zagotovo razmišlja, kako rešuje svet, toda v komadih na plati pogrešamo vsaj kakšen statement ali kritiko. V naslovih, kot so 100 Euru / 100 Drog, Daktejp,Temnica in Nazgul, opazimo manko družbene kritike, ki jo slišimo zgolj v intru, v katerem ima govor gost na albumu, Jakob Remškar. Na svetu se dogaja nemalo število grozot, na katere panksi opozarjajo od začetkov svojega gibanja. Morda pa je apolitičnost benda Dio Perkins statement in gre za eskapizem od tega norega sveta. Konec koncev kapitalizem ponuja prav to – možnost izbire.

Poslušaj naglas, UGH!