Domino, 2014

Zgodba zasedbe Real Estate se je začela pred petimi leti, ravno v času, ko so vsi opletali z napol legitimnim žanrskim označevalcem beach pop, ki je pod en dežnik spravil vse zasedbe, ki so preigravale lenobno mešanico jangle popa, retro surf rocka in lo-fija. Če so se kalifornijski Wavves in Best Coast poigravali predvsem s punkrockovsko oplemenitenim lo-fi gradnikom, so se vzhodnoobalni Real Estate in Beach Fossils ukvarjali z bolj melanholično, nostalgično platjo fenomena. Glasba Newjerseyčanov je bolj kot na peščeno plažo spominjala na osamljene predmestne ulice Atlantic Cityja sredi zgodnjejesenskega mrtvila.

Na drugi plošči so Real Estate svoj zvok nekako prečistili in ga premaknili v sfere bolj konvencionalnega indie rocka. Specifične sentimente prve plošče so zamenjali bolj univerzalni občutki, glasba pa je, čeprav je še vedno precej dolgovala instrumentalnemu popu iz šestdesetih, zvenela bolj sorodno določenim zvokom zasedbe Yo La Tengo. S svojo najnovejšo ploščo Atlas, ki jo bomo danes poslušali v Tolpi bumov, so Real Estate stopili še korak naprej. Gre namreč za izrazito speven nabor pesmi, ki sloni na temeljih trdnih pesemskih struktur in precej popovskih besedil, ki jih je v ospredje potisnila zloščena produkcija. V preteklosti so bili teksti Martina Courtneyja pogosto po krivici spregledani, saj so svojo kontemplativnost skrivali za zaveso brezdelne lakoničnosti, tokrat pa so v svoji relativni utilitarnosti prav brezsramno razgaljeni. Utilitarnost in neposrednost pri taki glasbi seveda zelo dobro funkcionirata, saj poskrbita, da spevne pesmi postanejo preprosto nalezljive.

Po drugi strani so resnični presežki plošče izrazito subtilni, v svoji lahkotnosti varljivo nevpadljivi. April's Song je instrumentalna pesem, ki se med kontrapunktičnim poigravanjem dveh lead kitar vsake toliko razreši v blaženem, sončnem refrenu, How Might I Live se walkmenovskega torch songa loteva s pomočjo glasilk basista Alexa Bleekerja, pesem Horizon pa opomni, da se resnična vrednost zasedb, kot je Real Estate, izmika rigidnim definicijam. Njihov čar se ponavadi ne skriva v virtuoznosti, inovatorstvu ali narativnih presežkih in skoraj nikoli ga ne moremo popolnoma muzikološko opredeliti, kaj šele kvantificirati. Horizon je pesem, ki je ne mislimo, temveč jo čutimo, pa še to le kot užitek, kot se je pred mnogimi zapisalo Proustu. Oziroma, če parafraziramo Žižka, ko znamo našteti lastnosti, zaradi katerih nekaj ljubimo, tega ne ljubimo več. Glasba Real Estate je v svojih najboljših trenutkih lepa in izmuzljiva kot delci lebdečega prahu, obsijanega s popoldanskim soncem.