ALC, Pimpire Records, 2024

Legenda newyorške podtalne raperske scene Roc Marciano nas je marca letos enkrat že presenetil, ko je po štirih letih zopet samovoljno in samozadostno izdal nov solo projekt Marciology. Nekaj gostov, štirinajst komadov in solidnih 45 minut nam je dalo misliti, da bo verjetno za letos to vse, in to bi bilo popolnoma razumljivo, še bolj pa po nenadni smrti sorodne duše, raperja Kaja, ki je z Marcianom pletel vezi vse od začetka kariere. Smrt je potemnila prvi album, teme pa se je nalezel tudi drugi izid, s katerim nas je pred desetimi dnevi presenetil še enkrat.

Marciano je sicer daleč od forme, ki smo jo lahko spremljali leta 2018, ko se je podpisal pod pravzaprav pet projektov, a je več kot en izid na leto vseeno vse prej kot industrijski standard. Najnovejši album The Skeleton Key je bržkone izšel hitreje, ker se Marcianu ni bilo treba ukvarjati s produkcijo kot navadno. Namesto njega je za zvočno atmosfero poskrbel eden najprepoznavnejših krojačev hiphop inštrumentalov zadnjih desetletij The Alchemist. 

In projekt je deljen pravično, fifti-fifti, zato sta se pod njega podpisala oba. Skupaj sta avtogram na naslovnico dala že pred dvema letoma na albumu The Elephant Man's Bones, ki ga je marsikdo takrat uvrstil med vrhunce leta. Konkretnejši projekt od najnovejšega je ponudil štirinajst komadov, ki so se še kar držali forme in dolžine, predvsem pa več svetline kot ponavadi. V komadu, po katerem je album tudi poimenovan, Marci celo odkrito pokaže svojo ranljivo, tenkočutno plat. Za pot, ki jo uberejo njegove besede, je zagotovo zaslužen producent Al, ki pri tem projektu bobnov ne potiska toliko v ozadje, ob tem pa so tudi zvočne podlage bolj jasne, čiste, spolirane in na trenutke melodične.

Toda na najnovejšem albumu je Al svojega emsija potisnil v povsem drugačno smer. Če so na zadnjem projektu nekateri beati ponekod celo zadišali po sladkem, imamo tokrat opravka z grenkobo kokaina in smradom velikega mesta. Bolj je prevladal Marcijev minimalizem, ki stremi k neoporečno izbranim zankam za ustvarjanje tesnobnega in ustrahovalnega vzdušja. Ta je tudi v skladu s srhljivko, po kateri album nosi ime, v kateri se plantažna sužnja s pomočjo črne magije trudita in uspeta zamenjati duše z mlajšim mesom, da bi tako živela večno. Na podobno posedovanje telesa Marci namiguje že na prejšnjem projektu skupaj z Alchemistom, ko v komadu Think Big pravi, da kanalizira rajnkega Notoriousa B.I.G-a, zraven pa opominja še, da sta tako on kot Alchemist za svojo večnost poskrbela s skromnim pisalom.

Nekako filmske forme se držijo tudi komadi in album v celoti. Komadi so večinoma enodejanke s prologom, Marcijevo kitico kot glavnim delom, ki ji nato sledi epilog. Le tu in tam se pojavi kakšna skladba z refrenom, kar je v navzkrižju z ortodoksno formo, toda včasih refrena preprosto ne moreš izsiliti. Marci se kot premišljen tekstopisec tega še posebej zaveda in zato ne polni vrzeli refrena s praznimi besedami. Hook se pojavi le v komadih Street Magic, Chateau Josué, Cryotherapy in Make Sure, v katerih refren bolj odpoje kot odrapa, to pa mu uspe tudi bolje kot v drugih primerih. Njegovo petje mestoma spominja na petje Tylerja The Creatorja, vendar za takšne trenutke mehkobe na tem albumu ni zares prostora. Filmski pa je tudi celoten album nasploh, ki se odvija v umski meglici epizod iz Marcijevega življenja. Podobno kot filmskega scenarija si tudi tega albuma najbrž ne boste prepevali ali ga pomnili po kančkih, temveč ga boste zaužili kot celovečerec. 

Ključ je očitno prevladujoča tema albuma, saj se beseda tudi večkrat ponovi. Marci omenja, da sta skupaj z Alom ključarja in vratarja alternativne raperske scene, govori pa tudi o univerzalnem ključu do čudakov in kako je do njih vedno gojil posebno navezo. Govorili bi lahko tudi o glasbenem ključu oziroma o tem, kako je glasba tako Marcija kot Ala univerzalni ključ v svetu rapa. Spoštujejo ju praktično vsi, ker se posvečata esenci in koreninam umetnosti rapa in to tudi kultivirata. Poleg tega pa na albumu operirata s skeletom hiphopa – s sempli in besedili. 

Če se malo obregnemo še ob spoštovanje, bi lahko dejali, da velik del vrednosti albuma prispeva prav ta surovi rišpekt. Ustvarjalca sta sama priznala, da pri delu nista zares švicala in da ju preseneča izdelek, ki se je iz te ležernosti izcimil. Ko bosta požela aplavz, jima bo najbrž vseeno, ker to počneta zase. Zato je tudi nastal takšen, samoizoliran projekt, v katerem je edini glas glas Marciana in v katerem so vse podlage Alchemistove. Oba sta energijsko popolnoma usklajena, četudi je ta raven nižja kot na zadnjem skupnem albumu. Marci se tu in tam zapleta v nepotrebne razlage svojega sicer pretkanega dvoumja ali pa vrine kakšno alternativno vrstico, s čimer deluje, da se ni mogel odločiti za eno ali drugo. Po drugi strani pa Alchemistu uspeva kultivirati prav takšno vzdušje, v katerem se Marcijev prosti stil najbolje razvije, toda Marci ni popolnoma alergičen na podlage z izrazitim beatom. Nasprotno ga te sunejo v popolnoma drugačno lirično ustvarjalnost in ritme, ki so mu več kot očitno pisani na kožo in ob katerih se ne spotika, kot je suvereno pokazal na prejšnjem skupnem albumu v komadu JJ Flash in na zadnjem solo albumu v komadu Floxxx. 

Zdaj je verjetno že jasno, da smo bolj naklonjeni prejšnjemu skupnemu projektu The Elephant Man's Bones, na katerem Al in Marci nista tako introvertirana. Raznoliki ritmi, navdihujoči gosti in melodičnost gredo petja hrepenečemu Marciju samo na roko, a nas kljub temu tudi s tokratno srhljivko Roc Marciano ni prestrašil ali odgnal, temveč v nas vzbudil frikovsko, morbidno zanimanje.