SBO: TRANS

Recenzija izdelka
26. 3. 2021 - 19.00

SonicTribe, 2021

 

Še pomnite, tovarišija, tisto veličastno obdobje po krizi? Gospodarstvo je raslo, vladal nam je Miro Cerar, ki ni šel ne levo ne desno, ampak naprej, se ni vtikal v delovanje nevladnih organizacij in medijev, Nova24 še ni imela kritičnega dosega, Janša je bil opozicija … Ah, lepi časi, polni blaženega upanja na lep in še lepši danes. Zdelo se je, kot da se je zgodovina spet končala in skozi našo kolektivno dopaminsko zamaknjenost se je trap najprej na globalnem in nato seveda tudi na lokalnem parketu uveljavil kot največja žanrska zareza, kar jih v svojem kratkem generacijskem spominu beležimo.

»Kaj pa je trap?« Brez skrbi, ne gremo spet po tej poti, »pomeni vse in nič,« je v nekem specifičnem trenutku zapisal Kaluža in to naj bo dovolj. Raje poudarimo, da ni slučaj, da se je trap kot virus pred virusom razširil v momentu, v katerem se je. Kot »čista afirmacija« je lahko ubiral prave strune postkriznega vzpona kapitalizma in »mi« smo ga kot njegovi potrošniki lahko skozenj začutili. Ta sentiment trapa je danes … no, in tudi že nekaj časa nazaj, ampak sploh danes, izginil. Mogoče nekoč vznikne v neki drugi obliki. Ostali so njegova glasbena šablona in njegovi za trenutek povsem slepi epigonski svečeniki. Biti v koraku s časom je valuta popularne kulture in njenega umetniškega potenciala. Še več, ima privilegij, da mikro- in makromiljeje skozi sebe do neke mere tudi kroji ali vsaj podčrtuje. In ravno na to nas na povsem svojstven način opozarjajo Smrt boga in otrok.

Prav ta kolektiv ali skupina je že leta 2017 z razvpito žalno slovesnostjo Trap ist tot opozarjala na nekaj, kar se je takrat zdelo skorajda absurdno. Trap je mrtev? – pank kao ni mrtev, pa je že več kot trideset let med nami, trap je pa lihk'r uletel sem … kako je že mrtev? No, ta prekrasna kopica Simón Gregorčic, ljubljanskih krokaric, nam sredi epidemije dropne Trans, slovensko rapsodijo, nostalgijo za nove čase. 

SBO so tukaj in zdaj, v bistvu so od začetka bili tukaj in zdaj, morda celo bolj, kot bi si drznili priznati takrat, ker se je ta slovenski moment okušal na drugačen kislo-grenko-natrenski način, kot je velelo morda neko utečeno gurmansko prepričanje med zapriseženimi karkoli že so ali smo, poslušalci ali »ciljna skupina« te glasbe pač; pustimo zdaj dislajkarsko armado mojstrov v komentarjih spota Tipi so pičke. Nekaj ni bilo čisto tako, kot se je zdelo. Bil je pogled na današnjost skozi aktualno glasbeno zvrst in prek nje upesnjenje nekega posebnega žurerskega ekstatičnega slovencebolja, ki je udaril tam, kjer tudi rani … Zato tudi tiste potencirane debate pro trap vs. kontra trap, ki se je nato še zožil na Matter vs. SBO: je šlo zgolj za kvaziestetsko preferenco v smislu »kaj mi bolj sede« ali prej za lociranje identitete in manevriranje v zmedeni takratnosti? 

Tiste takratnosti zdaj ni več in nikoli več je ne bo, verjetno prej na srečo kot na žalost. In če se danes razgledamo naokoli, tako ali tako vidimo zgolj včerajšnji jutri; saj drugače ne znamo, kaj pa nam drugega preostane? Vendarle nam SBO nočejo ponuditi čiste pozabe v bodočnostni nostalgiji, ne, ta trenutek je preveč pomemben, morda prelomen. Trideset let države, vau. Hlapci so postali tajkuni: za menedžerje rojeni, za menedžerje vzgojeni! Začeli smo z Jazbinškom, nadaljevali z dokapitalizacijo bank, Vili Kovačič je zrušil vlado. Mi smo vmes odraščali, hodili v šolo, žurirali, se drogirali, fukali in se iz maternice slovenstva uspešno ter predvidljivo izrodili v benigne posameznike 21. stoletja.

Trans je zagotovo zgodba nekega specifičnega udejanjenja slovenske tranzicije. Trans je teh trideset let skozi oči Ljubljančanke in Ljubljančanov, ki so v svojem družbenem mehurčku razvili svoj jezik, svoje odnose, svoje place, svoje fterje, svoje zgodbe. In, ključno, je pogled ven iz tega mehurčka, sežetek pozornih opazovanj, ki so bila morda sprva res pretežno cinično podana, a s Trans gre, seveda v okvirih prepoznavnega pesniškega slenga, vendarle ravno prav zares.

Prvi »celovečerec« SBO se začne s poklonom tistemu, kar so pustili za seboj, in nam hkrati daje ključ za razumevanje celotnega izdelka. Standardni traperski benger Ljubljana je Berlin vztrajno ponavlja naslovni nesmisel, ki nikakor ni nedolžen; kot analogon ponudimo: »Slovenija je (druga) Švica«. Mogoče bi si želeli, da bi Ljubljana bila B od Berlina, te idealizirane meke žurerstva in harmoničnega mimo- in sobivanja vseh mogočih identitet, ampak to pač ni. In to niti ni slabo, mogoče bi tudi Berlin lahko kaj odnesel od tega, da bi sanjal o Ljubljani, in Berghainu manjka kanček Jet bara. Namige nam ponudi tudi videospot taistega komada, ki nas pošlje skozi zgodovino slovenske glasbene popkulture oziroma »videospote, ki so nas napisali«. Plata je grmada referenc na vse, kar je domačnega. Stockholmski sindrom, pristna ljubezen do domače peči ali nenazadnje jezika, udobje in virtuoznost, ki jo ponuja vijuganje na poznani progi? To niti ni tako važno, nekaj nas pač na naši Veniji privlači, da ostajamo tukaj, da »hočemo bit kopije«.

Potem ko trap kot glasbeni slog dokončno umre tudi v izrazu SBO in ga z Ljubljana je Berlin tudi spektakularno pokopljejo, se otreseni adlibov prek manifesta postmodernega domoljubja preselimo nazaj na izvor slovenskega hip-hopa. Kako zveni Trnow dobrih dvajset let pozneje? Sigurno ne kot Keš tip. SBO tukaj naredijo verjetno celo najmočnejšo ali najizvirnejšo gesto na celi plati: vzamejo naivni slovenski flow, kot je zvenel v povojih tukajšnjega hip-hopa, in ga parodično, a tudi spoštljivo, vlijejo v kalup klemnovske pripovedne forme raztresenega poteka nekega hedonističnega večera. Spodaj že odmeva tisto, kar bo postala glasbena rdeča nit plošče  igra melanholičnega retrorejverskega good-tripa – bad-tripa, ki se priložnostno pregiba glede na potrebe nians posameznih skladb in hkrati ohranja stalno vzdušje čez celoto skoraj uro trajajoče stvaritve. Podlage sicer premorejo dovolj nastavkov, da bi lahko tudi spregovorile s svojimi lastnimi glasbenimi pomenskimi sredstvi; gibajo se znotraj špure zamrznjenega časa zanosnega preloma tisočletja in od zaukazane polke in namazanih tal izmučenega današnjega plesa na ta isti beat. Kar se zdi dobra, ustrezna diagnoza.

Nišnih aluzij je v besedilih seveda preveč, da bi jih obvladal Slovenec, ki se ni gibal znotraj specifične družbe, vendarle pa se neka z vsakdanjo referenčno mrežo prepojena slovenska zavest lahko udobno umesti v veleslalom pomenov in konotacij, ki jih prežarčijo glasbeni in medbesedilni podtoni, ter prisluhne skozi svoj relief. Anja Rupel gori na čarovniških procesih, enonočne avanture z anonimnimi, smrt nevečnih idolov v depresivni mlakuži citatov, vzporedni svet bogatih otrok, miloščina nepozabno pozabnim ljubljanskim signature GHB afterjem spozabe, čudovita domoljubna pesem in sklepna obljuba zvestobe.

Obvezno izbirno, zapovedano svobodno kreiranje unikatnih in dogmatično gluhih identitet na sončni strani Alp je prekipelo in izpraznilo svoj kakršenkoli naboj. S SBO prehajamo v iskanju tistega, kar se lahko legitimno in produktivno ustvari zgolj vsakič sproti, predvsem pa prek plodne refleksije. Nič več ni sveto, narod je postal anahronizem, ki pa je vreden vsakršne odčarane pozornosti. Zakaj bi šli, če je tukaj vsega toliko? Kdo bo vso to mogočno majhnost mislil, če ne mi? Mogoče je Ljubljana nekoč res lahko Berlin, ampak: ali si to res želimo? Imamo vse vzvode, da se do teh vprašanj opredelimo, nekoč morda tudi odločamo. Trans je zgodba, ki jo je spisala ta majhna raztresena državica. Trans je prepričljivo artikulirano in nenazadnje provokativno mnenje. Trans nam kaže, kako in kaj nam dela Venija. 

Šmarnico in močeradovec dvigamo na še več takih plat. Od tu gremo lahko kamorkoli. In na tej poti nam lahko pomaga tudi reflektirana in, če nam nekaj nekoč le omogoči nenostalgični preobrat, tudi naprej zijoča glasba. 

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Mogoče bi se pa vseen veljalo še prašat, katere od svojih črk je dejansko uspel obdržat berlin oziroma a je Berlin še berlin?

Ej, Študent, srsly, a s trapom filate slovenske kvote ali je nekdo to resno napisal?

ja nč, čakamo jizo

men je bez duše

fletna recenzija
tud kmet loh enkrat postane kraljica pa si odpre ušesa (kmeti so kraljice btw)

Poljane: the Musical
3/10

men je super plata

realno top slo plata zadnjih cca 7 let, prove me wrong

@ZIZU TROGLAV by MATTER.

falling down THAT rabbit hole again i see, očitno so SBO zadeli več živčevja kot se zdi

lol Matter dobesedno so Venija

Mat ter Tro glav mos def naj naj slo v zadnjih (več) letih

RŠ comment section klasična plebs idila

problem SBO je lih to, da niso pleb, kokrkol so (se trudijo bit) trash. not the same thing, ki recipročno kaže ravno nerazumevanje plebsa

Zdi se mi da je ta analiza SBO skoz prizmo plebs/ne-plebs predvsem basic. Na žalost (nekaterih) se mi zdi da oni s svojim delovanjem v resnic že od začetka presegajo ravno te srednješolske dihotomije razvrščanja. No ampak vsakemu svoje, valda.

Odkar sem zažgal par knjig in si nehal razbijat možgane z banalnimi rečmi, vem, da je srednješolska delitev na plebs/neplebs samo ljudska intuicija razrednega boja.

and how is that working out for ya?

Kr okej, zmagujemo.

where u livin at 1920s lol?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness