2018, City Slang

Ena najpogosteje uporabljenih kompozicijskih tehnik za ustvarjanje epskih pop skladb je dodajanje aranžmajev osladnih orkestrskih sekcij. Žanr baročnega ali orkestrskega popa je, ko govorimo o preveliki bombastičnosti aranžmajev, običajno glavni osumljenec. Takšne tehnike se seveda pogosto pojavijo tudi v drugih žanrih, ko je potrebna dodatna doza cukra, da bi masa ljudi lahko kričala: "Wow stari, to pa je čist epik!" Toda glavni problem prenasičenih orkestrskih aranžmajev je občutek nepotrebne melodramatičnosti, ki jo začutimo ob večkratnem poslušanju takšnih skladb. Na koncu se nam zazdi, da avtorji preprosto pretiravajo in na ta način izničijo naravno pristnost. Skladatelj si za boljši in obstojnejši aranžma vzame več časa in res razmisli, kaj določena skladba še potrebuje. No … in takšno zdravo mero aranžmajske doslednosti slišimo na novem dolgometražcu Brighter Wounds tria Son Lux, s katerim se ukvarjamo v tokratni Tolpi bumov.

Projekt Son Lux, ki ga je v začetkih predstavljal le ustvarjalec Ryan Lott, se je na sceni prikazal že leta 2008, takrat z albumom At War With Walls & Mazes. A svoj prvi korak k večji prepoznavnosti je dosegel šele kasneje z albumom Lanterns in priljubljeno chill-out himno Easy. Solo projekt se je nato spremenil v sodelovanje trojice, ki jo še danes sestavljajo Ryan Lott, Rafiq Bhatia in Ian Chang. Preizkus - ali bo Son Lux lahko deloval kot trio - se je izkazal za uspešnega, dolgometražec Bones je namreč prejel vrsto pohval za dodelan in takrat bolj optimističen zvok. Vendar je občutek optimizma na njihovi najnovejši plošči Brighter Wounds skoraj že izginil.

Čudaške godalne artikulacije, arpeggiirana linija zadušenega sinta in krhek vokal Ryana Lotta nam v otvoritveni Forty Screams vlijejo jasen občutek negotovosti. Dramatičnost, ki se razvije v drugi polovici skladbe, pa nam že poda celostno zvočno sliko, ki je nato prisotna v preostanku plošče Brighter Wounds. Ryan Lott je tokrat veliko manj optimist in njegov skoraj prestrašen jok je eden glavnih elementov nove plošče. Single Dream State nas morda preseneti s klišejsko millenial whoop tehniko, a nakopičena čustva Ryanovega vzklika uničijo morebiten občutek pretirane patetike. Pristen vokalni nastop in osebno-izpovedna besedila pa niti niso edini elementi, ki Brighter Wounds predstavijo kot najbolj zrel izid projekta Son Lux.

Ryan se je kot klasično izobražen glasbenik dobro znašel v svetu alternativne popularne glasbe. S svojim naravnim talentom in dobro podlago v glasbeni teoriji ter aranžiranju je učinkovit že od svojega prvenca, a pri Brighter Wounds so njegov dinamičen pristop k ustvarjanju, njegove produkcijske veščine in post-rockovska glasbena filozofija do danes še najbolj očitni. All Directions nam, denimo, ponudi najboljšo mešanico naštetih elementov in upamo si reči, da gre za vrhunec plošče. Edinstvena tehnika bobnanja Iana Changa, ki nas začuda spomni na bobnarske vsadke skladbe A Day In The Life, ki jih je za Beatle prispeval Ringo Starr, se tu lepo in pravilno zmeša z minimalističnim klavirjem in rahlo procesiranimi vokali. All Directions se nato nadaljuje v že prepoznavne Son Lux vokalne mantre, do amena modulirane klasične inštrumente in nepravilno razrezane ritmične elemente. Piko na i prispeva še zborovsko petje, ki nas spomni na skladbe folkovskega pajdaša Sufjana Stevensa. Prav tu pa opazimo tako podobnosti kot tudi razlike med Sufjanom kot avtorjem in tem, kar počnejo Sun Lux.

Brighter Wounds vsebuje veliko predelov, za katere bi lahko trdili, da so navdahnjeni z orkestralnimi in vokalnimi elementi Sufjanove diskografije, a fokus trojice Son Lux se izkaže v veliko bolj dinamičnem produkcijskem pogledu na ustvarjanje glasbe. Inštrumenti so tako močno modulirani, da njihova naravna barva ni več prepoznavna, ironično pa je glasba zasedbe Son Lux kljub temu veliko bolj dinamična od ostalih primerljivih izrazov znotraj sodobne sintetične glasbe. Vse to njihove glasbe ne naredi le bolj dramatične, ampak hkrati ustvari tudi dovolj prostora, da skladbe še vedno delujejo dovolj intimno tudi v najbolj bombastičnih predelih plošče Brigher Wounds.

Tu se izraz zasedbe Son Lux še najbolje izkaže, držati intimen občutek krkosti znotraj precej nasičenega zvočnega spektra namreč ni mačji kašelj - je pa ta efekt v jeziku zasedbe Sun Lux precej edinstven. Son Lux so z Brighter Wounds pripravili do tega dne svoj najbolj dodelan izid, njihova mešanica synth-pop baročnih štiklov pa tudi še nikoli ni zvenela tako negotovo-žalostno. Ravno pravšnji občutek torej za to deprasto jesen.