Squarepusher: Be Up A Hello

Warp, 2020

Tom Jenkinson alias Squarepusher je bil v drugi polovici devetdesetih ob Aphex Twinu in dvojcu Autechre eden tistih elektronskih producentov, ki so z vsako novo ploščo tako rekoč garantirali inovativnost in drznost, hkrati pa so tudi v tistih najbolj avanturističnih podvigih vedno uspeli ohraniti avtorsko konsistentnost. Jenkinson je bil pri tem tako ekstremen, da se je njegovih prvih osem dolgometražcev in še približno enkrat toliko malih plošč, ki jih je objavil med letoma 1995 in 2003, pogosto znašlo v povsem različnih sekcijah žanrsko urejenih ploščarn. Kljub temu je bilo vedno takoj očitno, da gre za Squarepusherja. Nič drugače ni zdaj z novim, petnajstim dolgometražcem Be Up A Hello, ki so mu ga petindvajset let po izidu prvenca in tik po dopolnjenem petinštiridesetem letu, objavili pri založbi Warp. Hipoma je jasno, da gre za klasičnega Squarepusherja, tokrat skoraj dobesedno. Je napočil čas za nostalgijo?

Glasba / Zvedavo uho

Squarepusher / Shobaleader One pred koncertom

Pred nastopom v Kinu Šiška delamo pregled Squarepusherjevih bolj akustičnih avantur

Goran Kompoš

 / 2. 12. 2016

Ja, feni, ki so si glasbene okuse brusili ob Jenkinsonovih prvih ploščah, se bodo ob novi plošči težko izognili nostalgičnemu obujanju spominov na zlato obdobje IDM-a med sredino devetdesetih in prvimi leti novega tisočletja. Ne po naključju. Potem ko je prejšnji dve plošči pod svojim osrednjim psevdonimom posnel s prirejenim softwareom, je za novo ploščo iz omare namreč spet potegnil svoje stare sinte in ritem mašine, zaradi katerih se je še kot najstnik zaljubil v elektronsko glasbo. Ne, Jenkinsonu ni zmanjkalo idej, prav tako njegov namen ni bil iskanje nostalgije. Povod za njegovo vrnitev k začetkom sta bili dve nepredvideni okoliščini. Ker si je zlomil zapestje, se je za daljše obdobje moral odpovedati igranju bas kitare, sočasno pa mu je umrl še tesni  prijatelj, s katerim je v prvi polovici devetdesetih raziskoval potenciale sintov. Njemu je Jenkinson zdaj tudi posvetil ploščo, kar pa ne pomeni, da se je zato odločil za mračnjaštvo in melanholijo. Vrnitev k vintage sintom in svojim zgodnjim producentskim tehnikam je namesto tega raje izkoristil za obujanje svojega mladostniškega entuziazma do ustvarjanja glasbe. Izkupiček je igriva, nafankirana elektronika, ki pa ji ne manjka rejverske temačnosti in tipične Squarepusherjeve dramatičnosti. 

Jenkinson bi novo ploščo, vsaj s tehničnega vidika, torej lahko posnel že pred dvajsetimi leti in več. Z vsemi acid in jungle brejksi, drznimi permutacijami drum’n’bassa, vrtoglavim drill'n'bassom in apokaliptično melodiko, plošča tudi stilsko ne odstopa od glasbe, s katero se je v drugi polovici devetdesetih prikupil fenom elektronskega avanturizma. So pa končno podobo nove plošče vsaj deloma seveda zaznamovale tudi raznotere izkušnje, ki si jih je Jenkinson nabral v minulem poldrugem desetletju. Ker je nove skladbe zaradi omejitev analogne opreme moral posneti skoraj v enem zamahu, so mu denimo zelo prav prišle nedavne izkušnje z njegovim bendom Shobaleader One, kar je botrovalo tako sami obliki komadov kot tudi priložnostnemu občutku bendovskega jamma. Za kompleksnejšo zvočno sintezo pa se verjetno lahko zahvalimo prejšnji plošči Damogen Furies, ki je zaradi EDM-ovskih pritiklin sicer privzdignila marsikatero IDM-ovsko obrv. Ob zadnji, ambientalni skladbi 80 Ondula, se v spomin takoj prikrade Jenkinsonovo nedavno sodelovanje z organistom Jamesom McVinnijem, ki sta ga lani obeležila s ploščo All Night Chroma. Ker je podobnih referenc iz njegovega preteklega ustvarjanja, ki so vplivale na podobo nove plošče, še veliko več, si Jenkinson z njo ne bo pridelal točk za inovativnost. Toda, če ste med tistimi, ki se morda sprašujejo, kako sta slišati subtilno pomlajeni klasični Squarepusher in vrhunski IDM-ovski avanturizem z rejverskim poreklom, boste s ploščo Be Up A Hello dobili zelo soliden odgovor.