DDS, 2015

Pozdravljeni, v nedeljski Tolpi bumov se posvečamo kitaristu, producentu, vizualnemu umetniku in komponistu Stephenu O'Malleyju. Ob blagem hajpu, ki ga je občasno deležen kot član zasedbe Sunn O))) in sodelavec mnogih cenjenih imen, se zdi, da ga ni treba posebej predstavljati, zato bomo njegovo pestro glasbeno biografijo prepustili temu, da jo poiščete na drugih informacijskih napajališčih. Danes se tako raje posvečamo njegovi solo kompoziciji z naslovom Gruidés, ki je nastala in luč sveta ugledala v izvedbi 35-članskega francoskega orkestra ONCEIM, izšla pa pri založbi DDS letošnje poletje.

O'Malleyjeva lastna glasbena pot ni nujno takoj najbolj jasno razvidna iz pričujočega izdelka, kar pa vseeno ne pomeni, da predstavlja kako posebno prelomnico v njegovem delovanju. Gre za skorajda 35-minutno kompozicijo, ki jo je O'Malley, znan kot vesten raziskovalec zvočnih možnosti, napisal na prošnjo Frédérica Blondyja, skladatelja in kreativnega vodje omenjenega orkestra ONCEIM. Takšna in drugačna sodelovanja O'Malleyju seveda nikakor niso tuja, med imeni, s katerimi se je pečal v preteklosti, so raznoliki ustvarjalci, kot denimo Oren Ambarchi, Attila Csihar, Merzbow, Aaron Turner, Keiji Haino, Julian Cope, Peter Rehberg in še mnogo, mnogo drugih. In medtem ko za matične Sunn O))) pravi, da so žive izvedbe velikokrat osnova za to, kar pozneje izide na plošči, gre tokrat za precej drugačen ustroj. 

Gruidés je nastala pravzaprav kot naročeno delo, v katerega pa O'Malleyju verjetno ni bilo težko preliti svojega dolgoletnega zanosa pri raziskovanju glasbe oziroma zvokov, iz katerih je glasba sestavljena. O'Malley je sodelovanja z drugimi glasbeniki velikokrat opisal kot hkrati tvegana in nagrajujoča, skladanje lastnih kompozicij pa kot vrsto samoanalize. In pri stvaritvi, ki ji bomo prisluhnili danes, je imel nedvomno zadosti svobode predvsem za slednje. 

Kompozicijo Gruidés - izraz v francoščini pomeni 'žerjavi', na kar nakazuje tudi naslovnica plošče - odpre tolkalsko trčenje, ki pa je v hipu obrzdano, temu sledi vztrajen, nepopustljiv ton, ki zavzema različne jakosti in v prvi tretjini skladbe nase vse bolj suvereno prevzema celo paleto prasketajočih, piskajočih, trobečih in drugih detajlov. Drugo tretjino plošče zaznamujeta vedno bolj preteče in temačno dronersko brnenje in vedno bolj razgibana zvočna slika, saj se vzdržnemu osnovnemu tonu pridružuje zmeraj več zlomljenih tolkalskih vložkov. A omembe vrednega ritma pravzaprav ni zaznati vse do trenutka, ko se kompozicija že dobro prevesi v svojo drugo polovico, ko jo preseka skorajda minuto dolg blastbeat. V kontekstu orkestralne glasbe gre za precej krivoveren pojem, glede na O'Malleyjevo glasbeno poreklo pa tovrstne instrumentalne aluzije niso nič tako zelo nenavadnega. Sledi toplo nakopičenje monolitne mase zvoka, ki jo ponovno in vedno bolj pogosto sekajo tolkalski udarci, v zadnji tretjini kompozicije pa se neutrudni osnovni ton za trenutek celo popolnoma umakne perkusijam in jim da več prostora. V finalu se trobila, pihala, tolkala in vsi ostali detajli vedno bolj izvijajo iz prijema zlepljene mase zvoka in na koncu izzvenijo celo v nekoliko norčav izbruh disonance, ki se precej nenadno ugasne v pojenjajoči perkusivni drone.

Zelo težko bi O'Malleyju upravičeno očitali pomanjkanje zdrave in konstruktivne zvedavosti pri ustvarjanju in tudi pričujoči izdelek vsekakor nosi njegov nezgrešljivi pečat. Čeprav je najbolj znan zlasti po delovanju v Sunn O))), Khanate in pri nas že slišanih KTL, pravzaprav nobenega izmed njegovih številnih udejstvovanj ne moremo uvrstiti v kategorijo stranskih projektov. Tudi njegova kompozicija za orkester ONCEIM tako stoji povsem samostojno, hkrati pa se smiselno umešča v avtorjevo siceršnje delo, kar je nedvomno tudi velika zasluga avanturističnega orkestra, sestavljenega iz glasbenikov s področja sodobne klasične glasbe, jazza in improvizacije, na pobudo katerega je delo sploh nastalo.