Apron, 2016

V tokratni petkovi Tolpi bumov rešetamo skozi debitantsko dolgometražno izdajo enega najbolj plodovitih londonskih elektronskih producentov novejše generacije Stevena Juliena, širšemu glasbenemu občestvu bolj znanega pod psevdonimom FunkinEven. Deklarirani ljubitelj in zbiratelj raznoterih, bolj ali manj redkih sintov ter drugih analognih produkcijskih orodij v svojem glasbenem opusu odpira novo poglavje. Če je kot FunkinEven pod okriljem založb Broadwalk, Eglo in lastne Apron doslej izdajal le single in EP-je, na katerih je sodeloval z imeni kot so Fatima, Delroy Edwards, Shanti Celeste in s Kyleom Hallom pri projektu FunkinEvil, pa Julien zdaj pod lastnim imenom predstavlja polnokrvni konceptualni celovečerec z biblijskim naslovom Fallen. 

Naj kar takoj izpostavimo, da tako kot njegove dosedanje produkcije na presečišču housa, funka, soula, jazza in hip hopa tudi album Fallen zaznamuje sublimna avra zvokov Julienovih analognih mašin. Kot pravi sam, »ko se igraš z analognimi stvarmi, lahko pride do prijetnih napak«. Prav fizičnost in mehanskost, nepopolnost in naključnost njegovih stvaritev se zdijo osrednje značilnosti debija, na katerem lahko prisluhnemo zgoščenemu in detajlno rafiniranemu destilatu njegovega prepoznavnega glasbenega izraza, razpetega med plesiščem in fusion jazzom. Julien ne utira poti novim glasbenim formam, temveč skozi izpraševanje zvočnih potencialov nekaterih klasičnih kosov opreme (kot so Yamaha DX7, Korg DW-8000 in Roland Juno-6) v že obstoječih formulacijah elektronskih muzik radoživo išče pristno ekspresijo. Čeprav bi bilo nekatere izmed dvanajstih produkcij mogoče umestiti v sfero zaprašenega lo-fi housa, pa so to le momenti na z zvočnimi dogodki prepojenemu elektronskemu albumu, ki vijuga med fuzijskimi jazzovskimi prijemi klaviaturista Joeja Zawinula, sintovskimi teksturami Terryja Rileya ter anali čikaškega housa z Larryjem Heardom na čelu.    

Konceptualno zasnovani Fallen, ki koketira s tematiko padlega angela, Julien interpretira kot nekakšen „coming-of-age“ album, introspekcijo zrelega mladega moškega na pragu »prave« odraslosti. Dolgometražec zaznamuje koncept dvojnosti oziroma paralelnosti, jinga in janga oziroma nebes in pekla. Kot lahko razberemo na albumski platnici – na eni strani »gangsta« Julien z dimom v ustih, na drugi Julien v svojem BMW-ju, parkiranem na pomolu, z morjem v ozadju - Fallen stavi tudi na vizualno simboliko. Vsi ti sekundarni aspekti pa povsem sovpadajo z njegovo zvočno vsebino. Konceptualno dihotomijo razkriva slogovna nasproti-postavitev prvih petih in zadnjih petih skladb, med katere sta umeščeni stvaritvi Oshun ter naslovna Fallen, ki skupaj predstavljata zvočno manifestacijo padanja in pristanka izgnanega angela.

Fallen se odpre z zasanjano, disonantno uverturo valujočih  melodij Rhodes klaviatur, po atmosferi podobno uvodu istoimenskega debija fusion jazz legend Weather Report. Introspektivna narava prve polovice albuma se kaže v blagozvočnih repetitivnih sintovskih sekvencah, ki se vpeljejo kot nekakšna variacija uvodne teme in se nato ob funkovski basovski liniji ter lo-fi obrednih ritmikah razvijejo v komad, pod katerega bi se lahko podpisala tudi Thundercat in Flying Lotus. Sledi venček treh relativno klasično zvenečih house produkcij, ki premorejo tisti zanj značilni sijaj, slišan v skladbah kot Dreams ali Solar Funk. Album se lahko pohvali s premišljenim dramaturškim lokom, ki se manifestira skozi variacije tem v vsakem novem komadu, prehaja pa iz bolj sproščene v vse bolj temačno atmosfero. Tukaj moramo izpostaviti štikl XL, enega osrednjih adutov pričujočega albuma. Gre za menda že 15 let staro, toda na novo obdelano produkcijo, ki jo zaznamuje repetitivni jazzovski motiv pesmi I Love Music zasedbe The Ahmad Jamal Trio, sicer edini vzorčeni element z albuma Fallen.

Jedro plate tvorita že omenjeni prehodni kompoziciji Oshun ter Fallen, ki s svojimi mračnimi, spiralastimi sintovskimi harmonijami, spretno manipuliranimi skozi številne filtre, na albumu Fallen odpirata epsko, lahko bi rekli cinematično dimenzijo biblijskih razsežnosti. Drugo polovico albuma zaznamujejo tehnoidne, nekajkrat nabrejkane ter z Rolandovim TB-303 zaznamovane produkcije, ki veliko resneje koketirajo s klubskim kontekstom, začenši z eteričnim nihanjem uvodnih harmonij recenzentu najljubšega štikla Jedi. Pesem Kingdom izzveni kot kakšna pozabljena, iz naftalina izvlečena produkcija iz kataloga Mr. Fingersa ali Phuturea z modernim preobratom. Julienova afiniteta do stilistične razgibanosti se kaže tudi v ritmično dinamičnemu, lo-fi techno estetiki zvestemu štiklu Reficul in okoli bobnarskega breaka zgrajenem Disciple, ki se skozi enotonski saksofonski motiv in vpeljavo groova polne bas linije, ujete pod številne filtre, razraste v nekonvencionalno novodobno funkijado. 

Slogan Julienove založbe Apron se glasi »honest electronic music«; odkrita, poštena glasba, ki je v nasprotju s sceno, ki ji sam pravi »seal music«, torej glasba za tjulne, ki s plavutmi v zraku čakajo na didžejev »drop«. Pretenciozna konceptualizacija ali ne, plata Fallen resnično predstavlja Julienov prehod k bolj osmišljenemu ustvarjanju, ki ga ne pogojuje več misel na plesišče, pač pa zgolj želja po pristni umetniški ekspresiji.