Concrete Collage, 2021

V današnji Tolpi bumov se bosta kot meglica na frekvenco 89,3 mhz spustila Ariel Johannessen in Mic Finer, duo iz Severne Karoline, ki je pri butični francoski založbi Concrete Collage izdal svoj prvenec Gai Lan. Ta ni njuna prva dolgometražna izdaja, saj sta leta 2017 založila Living Architecture, dve uri in pol dolgo retrospektivno zbirko jammov in nastopov v živo, vendar pa lahko o zvoku studijskega debija več namigov izbezamo iz njunega Instagram profila kot iz slednje izdaje.

Estetika, ki kombinira podvodno gozdno barvno shemo z brutalističnimi geometričnimi vzorci, ki jim je pot do popolnosti preprečil računalniški glitch, posredno, vendar nedvoumno tematizira odtujitev od Zemlje. Tescon Pol se ne sprašujeta, kaj se dogaja znotraj ograje vojaške baze Area 51, a pogled kljub temu usmerjata v vesolje, nepredvidljiv onkraj, ki gre z roko v roki z izbrano stilsko in žanrsko usmeritvijo njune glasbe.

Nalomljenost IDM-a je podrejena sintovskim melodijam, vendar njen potencial za vzpostavljanje naključnosti dovolj dobro služi razpiranju ritmične predvidljivosti. Manj uspešen je duo pri vzpostavljanju kakršnih koli močnejših razpoloženjskih kontrastov, še posebej če Gai Lan primerjamo z Living Architecture, na katerem je kristalno jasno, da gre za v živo modulirane elektronske pripetljaje, ki zaobjemajo večji spekter doživetja elektronske glasbe. Klubsko plesišče na prvencu ne izostane iz zvoka, a obstaja vzporedno v sferi braindancea, podobno kot v klubski arhitekturi glavno plesišče mislimo v relaciji z odmaknjeno chill sobo.

Johannessen in Finer se za bolj ali manj uspešen poskus transcendentiranja našega prostora in časa zanašata na popoidno konstrukcijo svojih komadov. Izrazito transparentne kompozicije docela podpirajo v spremnem tekstu zapisano trditev, da duu “obenem uspeva biti zelo abstrakten kot tudi ohranjati pop občutek” njune glasbe. Kljub temu, da tako elektronska kot pop glasba ne dvigujeta obrvi ob pretirani odvisnosti od repeticije in nujno negativno ne sodita enostavnosti glasbenih idej, moramo ob iskanju načina, kako maksimizirati poslušalski užitek, slediti maksimi tune in and drop out.

Nikakor ne moremo zanikati, da je glasba dua odlična za razblinjanje v kosmische tradiciji blažene neobremenjenosti. A občasno, ko zaznamo neizkoriščen potencial za globlje poslušanje, se poskusi poglabljanja zvočne rdeče niti duavečinoma zaključijo s spremembami v intenziteti, ki pa kot take ne prinašajo dovolj radikalne rešitve za naša vprašanja, zakaj odplavati prav na zvočnem valovanju Tescon Pol. Iz sodbe moramo izvzeti redke vokalne dele skladb, ki s hladno ležernostjo podajo kratke premisleke o življenju in njegovih napakah. Ob živih digitalnih entitetah, ki jih duo uporablja, element človeškosti še vedno pripada stvariteljema iz mesa in krvi, ne pa njunim tehnološkim vmesnikom.