Invada, 2018

Osem let delovanja in že šesti dolgometražni izdelek. Z vsakim izmed teh se britanski dvojec The KVB seveda ne prerodi popolnoma, vendar njune evolucije ne moremo zanikati. KVB, v začetkih solo spalnični projekt Nicholasa Wooda, dokler se mu ni na sintih in backvokalih pridružila partnerka Kat Day, je ena tistih zasedb, ki skozi prizmo modernejših elektronskih pristopov na svoj način rekonstruirajo temačnejše glasbene stile osemdesetih. In če sta, kot mnogi drugi znotraj miljeja obujanja preteklih žanrov, pričela z jasnimi vplivi, je skozi leta in skozi albume z drznimi preobrazbami njun zvok postajal vedno bolj samosvoj in umetelen. Zadnja instalacija na razvojni liniji njunega izraza je torej tokrat v Tolpi bumov obravnavana plošča Only Now Forever.

Par se je zopet znašel pod okriljem založbe Invada, katere šef je Geoff Barrow – član znamenitih Portishead. Gre za njuno tretjo izdajo pri Invadi, in čeprav ta trojček plošč povezuje določena oblika ustvarjanja, gre vseeno za tri stilistično popolnoma različne albume - kot nekakšna mala škatla čokoladic ostrih, trpkih in sladkih okusov. Mirror Being izpred treh let je predstavil najbolj pustolovsko in najintenzivnejšo razvojno fazo zasedbe. Sledeče leto so hrumeče sintaže, rahli glitchevski posegi, minimalno industrial nabijanje in pretežno inštumentalne kompozicije postali subtilnejši, tandem KVB se je takrat s ploščo Of Desire vrnil h koreninam kitar; razmočenih z reverbom in mračnjaškim ozadjem, še vedno pa je bilo tu prisotno tudi nojzersko raziskovanje.

Zakaj je na tem mestu pomembna takšna revizija zadnjih albumov dua? Navsezadnje se nocoj ukvarjamo z njunim zadnjim izdelkom. Odgovor je sledeč: plošča Only Now Forever predstavlja konglomerat zasedbinih različnih zvočnih poti zadnjih osmih let ter predvsem spoj različnih glasbenih vplivov. Gre za zelo raznolik album, ki pa v mešanju prevladujočih stilskih podob uspe magično ohraniti koherentnost. Ta pa je mogoča in dosežena ravno z vsemi izkušnjami in preizkusi predhodnih projektov.

Par je za snemanje tokratnega albuma zapustil studijske prostore in se vrnil tja, kjer je Nicholas pred skoraj desetletjem napravil prve zasedbine korake – domov, v spalnico. Večino komadov sta namreč posnela v svojem berlinskem stanovanju in tako postala glavna tonska inženirja, producenta, skratka mojstra za vse in se prepustila svobodnemu ustvarjalnemu toku. Povedala sta, da sta se v preteklosti zavoljo prilagajanja nastopom v živo na studijskih izdelkih v inštrumentalnem smislu pogosto omejevala, tokrat pa sta njunim stvaritvam diktirala predvsem čut in atmosfera. Slednja je na albumu izredno kontrastna. Plošča Only Now Forever je na trenutke evforična, na momente melanholična, enkrat čutna, spet drugič mehanična, a nasprotujoči si poli nikoli ne zapadejo v nesrečen trk, temveč se združujejo v bogat in slojevit zvočni svet.

Uvodni komad in napovedni single Above Us vzpostavi krautrockovsko elektronsko kuliso in motorična tolkala, nad katerimi vokal izpoveduje tesnobno ujetost v modernem, tehniziranem in odtujenem svetu. Očitna je tokrat izrazitejša naklonjenost elektronski produkciji in ne toliko kitaram, ki so na predhodnih izdelkih dua pogosto predstavljale nosilne stebre darkersko-shoegazerskih zvočnih zgradb. Tokrat je stilistika retrofuturistična, včasih celo popevkarsko melodična. Češnjo na vrhu predstavlja pesem On My Skin, znotraj opusa dueta The KVB najbolj prikupno romantično sladka, vendar ne tudi diabetična. In čeprav precejšen del komadov do neke mere stremi k pop melodiki, celote albuma Only Now Forever nikakor ne bi mogli označiti za pop ali synthpop. Celoten izdelek je preveč eklektičen, druga polovica pa sploh predstavlja izrazito stilistično rošado. Ljubezenskemu sytnhwavy komadu Violet Noon sledi erotično strastna skladba Into Life, v kateri Kat prevzame glavne vokale in ustvari plesni hitič za podtalne diskače, glasbeno izkušnjo pa nato zaključi pesem Cerulean, ki ji zaradi spreminjajoče se zvočne podobe in ritmike ne bi pripisali, da gre dejansko za najdaljšo pesem na plati, v trajanju nekaj čez šest minut.

Če smo v predhodnih recenzijah izdelkov dua optimistično upali na prihodnje širjenje razvojne poti, ne le na poglabljanje, lahko tokrat z zadovoljstvom rečemo, da Only Now Forever predstavlja najbolj raznoliko in zgoščeno delo parčka The KVB, ki ne cilja le na nostalgičnega gotičarja, polnega plesnega zanosa, temveč tudi na raziskovalce sodobnejših elektronskih in kitarskih glasbenih linij.