Virgin EMI, 2013

Izbruh punka v drugi polovici 70. let je bil reakcija na okorne mehanizme diskografske industrije, odgovor na glomaznost progresivnega rocka in drugih stadionskih hard rock atrakcij ter tudi svojevrstna reakcija mladine na neperspektivna dogajanja v takratni družbi, predvsem v Veliki Britaniji. Manj znano pa je, da se je podoben fenomen iz tovrstnih pobud na Otoku dogajal že dve, tri leta prej. 

Pretencioznost, ki je zajela sredinski, predvsem hard in glam rock, so detektirali številni britanski glasbeniki. V obnoviteljskem duhu so hoteli rocku vrniti dušo skozi njegove temeljne rhythm & blues in rock'n'roll elemente. Ker so ti »novi tradicionalisti« v glavnem prihajali iz manjših londonskih klubov in pubov, se je scene oprijelo ime pub-rock. Temu lahko oporekamo kreativnost in inovativnost, nikakor pa ne visoke atraktivnosti scene in izdatne količine energije, ki se je pretakala po zvoku. »Tata-mata« te scene je postala – in ostala – zasedba Dr. Feelgood, ki ji je uspelo povezati protopunkerske garažne vplive 60-ih, ostanke britanske rhythm and blues invazije in punkovsko neposrednost.

Pub-rock scena je bila močna, vendar premalo atraktivna za mainstream, zato ni bila deležna večjega preboja. V drugi polovici 80-ih so se odmevi pub-rocka slišali tudi skozi zvoke britanske skupine The Godfathers. Botri so bili popularni tudi na področju bivše Juge in še danes se avtor teh vrstic rad spomnim njihovega izvrstnega nastopa v prepolni mali dvorani Doma športov v Zagrebu pred dobrimi dvajsetimi leti.

Po zatonu The Godfathers o kakšni novi pub-rockovski sceni ni bilo slišati vse do trenutka, ko se je pojavila četverica irskih rosnih mladeničev, ki slišijo na ime The Strypes. Leta 2012 je ekipa, stara 15, 16 let, izdala svoj prvi EP z naslovom Young, Gifted & Blue, na katerem so obdelali rock'n'roll klasike avtorjev, kot sta Bo Diddley in Billy Boy Arnold. Ker so EP posneli bolj za šalo kot zares – njihova prva obveznost je bila še vedno šola - je bilo veliko presenečenje, ko je komad You Can't Judge Book by the Cover postal na Irskem pravi mali hit. To je pesem Willyja Dixona, ki jo je proslavil Bo Diddley.

To jim je odprlo vrata britanskih klubov in glasbenih medijev, njihovi feni so postali Roger Daltrey, Jeff Beck, Paul Weller, Dave Grohl in Elton John, ki je izjavil, da imajo člani The Strypes pri svojih šestnajstih letih več znanja o rhythm & bluesu in bluesu kot on pri petinšestdesetih. »So preprosto svež veter na sceni.«

Njihov prvenec Snapshot je izšel 9. septembra. Založba ni hotela nobenega tveganja, zato so k sodelovanju pritegnili producenta Chrisa Thomasa. To je stari, izkušeni maček, ki pozna rock do obisti. Še kot glasbenik je igral s Hendrixom, ko ta še ni bil znan. Kot producent pa je delal z The Beatles, Procol Harum, Roxy Music, Sex Pistols, INXS, če omenimo le nekatere.

Na plošči je dvanajst sklad, ki so v večini avtorsko delo, nekaj pa je tudi priredb. Na prvo žogo album ne daje slabega vtisa. Mladeniči, ki so rasli ob ploščah svojih staršev, so očitno glasbeno zelo razgledani. Napredovali so tudi kot glasbeniki. So mladostniško razigrani in ne dajejo vtisa o svoji starosti. Tudi produkcijsko je album dobro odmerjen, saj v zvoku še vedno pušča dovolj ostrih robov. 

V pesmih se v glavnem pretaka zvočnost vplivov, o katerih se je zapisalo že v uvodu prispevka. Rock'n'roll Chucka Berryja in Boa Diddleyja, zgodnji Stonesi in britanska invazija z Yardbirds na čelu, protopunkovska ameriška garaža 60-ih in verjetno največji pub-rockovski vpliv – Dr. Feelgood. Kar se novejših vplivov tiče na trenutke, predvsem v vokalnih delih in nekaterih brejkih, spominjajo na Arctic Monkeys.

Ta preveč tradicionalen pristop pa je tudi dvorezen meč. Po večkratnem poslušanju postanejo rockovski klišeji The Strypes še bistveno bolj izraziti, saj jim zmanjka originalnosti oziroma nečesa, kar bi jih izpostavilo v morju podobnih godb. Tisto recimo, kar zmore genij, kot je Jack White, pa Black Keys, če izpostavim le ta dva. In če v The Strypes ne iščeš zgolj zabave in energije, postanejo kmalu dolgočasni. 

Snapshot je soliden prvenec irske četvorke, ki zna vzbuditi pozornost predvsem pri mlajši generaciji, ki šele odkriva ta zvok, oziroma starejših, ki prisegajo na tradicionalen pub-rockovski izraz. Za druge je lahko zgolj preigravanje že milijonkrat slišanih klišejev. V nobenem primeru pa The Strypes ne moremo očitati pomanjkanja ambicije in osredotočenosti, da počnejo tisto, kar želijo. Igrati rock'n'roll. Z malce več avtorske ambicije, originalnosti in navsezadnje zrelosti, ki pride z leti, pa je njihova prihodnost lahko še zelo svetla.