Raw Toast, 2014

V Severni Koreji leta 1965 rojeni ter v Kanadi odraščajoči kitarist Tom Chang je kot 12-letnik najprej študiral klasično kitaro, a je ob poslušanju rockerskih mojstrov, kot so Jeff Beck, Jimi Hendrix in Jimmy Page, klasiko obesil na klin, nato pa je rock zamenjal za jazz, ko je slišal Billa Frisella in Jima Halla. S slabimi 20 leti se je preselil v Los Angeles, kjer je začel študirati kitaro, študij pa je dopolnil na znanem bostonskem glasbenem kolidžu Berklee.

Še preden se je leta 1989 preselil v New York, ki slovi za eno ameriških jazzovskih mek, je igral tako z jazzerji in blueserji, kot sta denimo Joe Pass ali Robben Ford, ter tudi s pop pevcem Luthrom Vandrossom. V velikem jabolku pa je moči pomeril z vidnejšimi imeni novega jazza, kot so Dave Binney, Rudresh Mahanthappa, Tom Rainey in Brad Shepik.

Tako pisana pot se delno kaže na njegovem prvencu pomenljivega naslova »Tongue & Groove«; upravičeno pravimo »delno«, saj je na albumu še za ščepec več referenc in vplivov, kot bi lahko pričakovali iz kitaristove doslej prehojene poti. V mislih imamo predvsem novo klasiko, ki skorajda sramežljivo pokuka iz kake skladbe, ter še bolj južnoindijsko karnatsko glasbo. Za slednjo se je Chang navdušil pri svojem mentorju, indijskem tolkalcu in pevcu T. H. Subashu Chandranu, ki gostuje tudi na albumu. Chandran z indijsko vokalno tehniko konnakol vpelje prav naslovni komad, »Tongue & Groove«. Ta gotovo ni brez razloga umeščen na sredo albuma; zdi se namreč, da je v njem Chang sežel vse svoje ideje in inovacije, ki jih je vnesel v svojo vizijo modernega jazza.

A gremo lepo po vrsti. Chang je okrog sebe zbral zavidljivo ekipo izkušenih novojazzerjev, od katerih smo jih kar nekaj pri nas lahko preverili v živo. To so kontrabasist Chris Lightcap, bobnar Gerald Cleaver in altovski saksofonist Greg Ward, zasedbo pa zaokrožata tenorski saksofonist Jason Rigby ter še en indijski glasbenik, Akshay Anatapadmanabhan, ki igra na tolkali kanjira in mridangam.

Album pa se, morda glede na doslej povedano, niti ne tako presenetljivo začne z rockovskim šusom. Udarni basovsko-kitarski-saksofonski riff komada »Spinal Tap / Goes to 11«, ki se v naslovu navezuje na sloviti lažni dokumentarec o rockovskem bendu »This is Spinal Tap«, močno »povleče« na Morphine. No, vsaj na začetku, ko nas v komad popelje omamni zazankani bas. Vendar se kaj kmalu v zvočni vrvež vključijo vsi člani in nas iz začetnega temačno-ponočnjaškega rockerskega filinga prestavijo v jazzovsko mnogoglasje, v katerem se inštrumenti za hip izmenjujejo v podajanju zapomljivih melodij, nato pa se prepustijo vzneseni skupinski medigri z več središči hkrati in hitrimi menjavami tempa.

Čeprav diskografski novinec, je Chang očitno zadosti pretkan, da albuma ne nadaljuje v podobnem slogu. Prav nasprotno, skladba »Djangolongo« – ki z naslovom spet asociira na žlahtno preteklost – se, namesto v odštekanem rocku, kopa v zelo uspelem in všečnem zlitju jazzovske govorice s tradicionalnimi indijskimi ritmi. Tukaj Chang hitro prevzame glavno besedo, a na slovitega Djanga spomni morda le po barvi kitarskih strun in virtuoznosti. In ja, čeprav komad krasi svojevrsten swingovski zamah, ta vsekakor ni v slogu »gipsy swinga«.

Tako kot sta prvi dve skladbi med seboj različni, so raznolike tudi preostale skladbe z albuma. Veseli nas predvsem dejstvo, da Chang ni podlegel nobeni od bolezni tipičnega jazzovskega kitarista, še najmanj tisti najbolj obči, ko kitarist spremljevalne glasbenike dojema predvsem kot orodje za spremljavo svojega manjšega ali večjega ega. Zato na albumu lahko uživamo v dodelanem skupinskem zvoku, kjer bodisi vsi člani prispevajo enak delež bodisi spremljajo solista, ki ni nujno prav vodja zasedbe. Kljub temu nam da Chang vedeti, kaj zna in česa je zmožen. S svojo kitaro špika, vijuga, poudarja, plete melodije, se preda hipni repetitivnosti; ves čas pa spreminja zven svojih strun, ki se tako gibko prelamlja od zadušene akordične spremljave prek ostrega in vrtinčastega soliranja do zagroovanih rifov ali neujemljivega ritmiziranja.

Na začetku tega zapisa omenjeni naslovni komad skupaj z, po mnenju pisca teh vrstic, vrhuncem albuma, komadom »Bar Codes«, tvori idejno in izvajalsko osrčje albuma. Če nas »Tongue & Groove« vpelje in zapelje v indijsko ritmiko, ki se kasneje zavozlava in razvozlava, je »Bar Codes« potopljen v blues. Slišimo ga ne le kot višek albuma, pač pa hkrati kot kompendij Changovih veščin in stremljenj. Tudi ta komad z albuma, sicer s svojimi dobrimi dvanajstimi minutami tudi najdaljši, nosi večpomenski naslov, saj nas »bar code« najprej spomni na črtno kodo. Ob drugem pogledu na besedi pa nemudoma zapopademo, da pomeni angleška beseda »bar« tudi »takt«, kot denimo v znani frazi »12 bar blues« - »dvanajsttaktni blues«.

V tej bluesovsko zasnovani skladbi si kitarist privošči vrsto strunarskih »fint«, od hitroprstnega soliranja do distorziranih rifov in odmevov. V tako nastavljeno mrežo se lepo poda Rigbyjev saksofon, ki s počasnimi otožnimi melodijami zatemnjenih barv po Changovem rockovskem šponu v komad prinese prepotrebno ozemljitev. A glavno vlogo ima tokrat Changova kitara s številnimi presenetljivimi spremembami v barvi zvoka ter variacijami na melodijo in ritme. Zato skladba večkrat spremeni tok in se od žalobnega občutja prelevi v igrivega, vzradoščenega ...

Tale zelo pester album predstavlja, če upoštevamo, da gre za prvenec, več kot dobro popotnico za niti ne tako mladega Toma Changa ter obenem sijajno izhodišče za njegova morebitna nadaljnja raziskovanja prežemanja različnih žanrov in pristopov. S kakim komadom manj bi album gotovo zazvenel bolj koherentno, ampak ob tako sijajni izvedbi, drznih aranžmajih in domiselni rabi glasbila Tomu Changu tega res ne gre zameriti.