samozaložba, 2023

Osrednji glasbenorecenzentski termin naših valov obračamo v smeri ljubljanske založbe elektronske plesne glasbe, Honest Work Recordings. V slabih treh letih je založba izdala plošče nekaterih trenutno najzanimivejših novejših imen ljubljanske klubske scene, denimo muziko dvidevat in Nice Tricka, ter nekaterih starejših imen, začenši pred dobrim poldrugim desetletjem, denimo muziko Evana, SunnySuna in tudi protagonista tokratne Tolpe bumov, producenta, didžeja, promotorja in organizatorja dogodkov ter vodje založbe Honest Work Recordings, Jakoba Bekša pod aliasom Tproach. Toda da ne zavajamo, Obscene Establishment, kot kaže, ni izšel pri založbi Honest Work Recordngs, temveč v samozaložbi glasbenika, v čemer je vendarle neka razlika. 

Kljub temu album z lahkoto sopostavimo z diskografijo in gibanjem zadnjih let, ki tlita okrog založbe. O tem priča tudi dejstvo, da je Bekš alias Tproach pod okriljem svojega diskografskega mehanizma tri mesece po izidu plošče Obscene Establishment predstavil tudi album Memories in Exile. Ob tem opazimo tudi skladnost pristopa in producentske filozofije, ki poleg avtorjeve plošče Obscene Establishment zaznamuje tudi preostale izdaje pri založbi Honest Work. Toda kaj točno je ta filozofija, to gibanje oziroma producentski pristop? 

Za diskografijo Honest Work Recordings lahko smiselno trdimo, da gre za nabor, ki definira določeno zavedanje o žanrih elektronske plesne glasbe, s čimer sovpade tudi določena mera zvestobe do prvotnih zvočnih slik njenih podžanrov, pa naj bo to zvok detroitskega techna, electra, jungla, ghetto funka, italo disca ali dub techna. Te zvočne podobe si vsak izdelek oziroma njen producent ali producentka do določene mere prisvoji in se bolj ali manj oddalji od prvotnih začrtanj podžanra, toda nikoli ne odjadra predaleč. Vsi izdelki prisegajo na nostalgično čistost podžanrskega miljeja, ustvarjenega pred dvajsetimi ali tridesetimi leti. Zaradi te bližine z izvornim zvokom si ustvarjalci vedno želijo predvsem ohranjati ideje posameznih žanrov brez izrazitejših odstopanj v neznano. 

Obscene Establishment nedvomno sledi tej filozofski usmeritvi. Album je, suhoparno rečeno, šest komadov detroitskega techna, ki se spogleduje z EBM odvodi, z občasnimi primesmi berlinskih dub elementov. Čeprav je prisotno žanrsko mešanje, je to tudi že normalizirano. Zvok albuma ne predstavlja novosti na področju techna ali electra. Ne odpira novih horizontov možnih zvočnih slik in nas ne sooči z dvema podžanrskima zapuščinama, z mešanjem dveh ali več različnih koncev spektra elektronske plesne glasbe. Zato lahko albumu pripišemo izjemno zvočno izpopolnjenost, glede na to, da približno vemo, kam je producent oziroma njegov zvok usmerjen.

Z brnečimi sinti, prskajočo, hrustljavo perkusijo, nežnimi delay in reverb efekti album Obscene Establishment zveni odlično znotraj meja dopuščenega. Programiranje nas zasvoji in hipnotizira. Komadi preprosto drsijo skozi naša ušesa in nas pri tem božajo. Pričnejo inducirati stanja brezčasnosti ali pa celo nasprotno izrazitega enosmernega in konstantnega časovnega poteka, s katerim nas komadi porivajo naprej tako, da ne zaznamo nobenih znakov ustavljanja. Album je izrazito prepričljivo prikimavanje zapuščini detroitskega zvoka, čeprav nikoli ne zaide onkraj teh začrtanj, kar je morebiti razočaranje, glede na jasen produkcijski potencial Tproacha.