Vanhelgd: Deimos Sanktuarium
Dark Descent Records/Pulverised Records, 2018
Dark Descent Records in singapurski založbi Pulverised. Poslušali bomo namreč švedske Vanhelgd in njihovo peto studijsko ploščo Deimos Sanktuarium. Sodelovanje z založbo Pulverised bend nadaljuje po še dveh predhodnih izdajah Relics of Sulphur Salvation in Temple of Phobos. Njihovo ploščo Church of Death pa je izdala kultna ameriška založba Nuclear War Now! Gre torej za izkušen četverec, ki preigrava starošolski skandinavski death metal, oziroma če smo bolj natančni, bend svoj navdih črpa predvsem v tako imenovanem göteborškem zvoku bendov tipa At The Gates. Nekateri trenutki v njihovem opusu sicer spominjajo tudi na novejše finske bende, kot sta Krypts ali Swallowed, druge pasaže pa na skandinavske d-beat bende.
Plošča v današnjem fokusu je predvsem drugačna od bendovih predhodnih. Na Deimos Sanktuarium še zmeraj slišimo bendovo zvočno rdečo nit, a skušajo svoje ustvarjanje tokrat očitno približati tudi širši metalski publiki. Ko se s ploščo soočimo prvič, nam ta z vsemi osladnimi melodijami, ki v novem materialu delujejo kot kičasto okrasje, pusti precej grenak priokus. Kljub temu da smo bili z njihove strani vajeni spevnih kitarskih linij in melanholičnih doomerskih riffov, nas tokrat premočno zmotijo nove, predvidljive popovske melodije.
Ploščo uvede morda najbolj zanimiv in kaotičen komad A Plea for Divine Necromancy, osnovan na počasnih in masivnih bobnih, ki sledijo perfektno klasično izvedenemu tremolo riffu, značilnemu za švedske metalske šole. Ena glavnih prvin benda je prav grajenje napetosti v skladbah, v katerih ves čas čakamo nekakšen katarzičen konec, za katerega pa ni nujno, da bo prišel. Še pred tem nas nagradijo s še počasnejšimi in še bolj težkimi riffi. Prav vzdrževanje tovrstnih občutij je dodana vrednost takšnih bendov. Po drugi strani pa mora bend v tej situaciji določene napetosti vselej nekje tudi sprostiti, kar se običajno izteče v drveče tu-pa tu-pa ritme. Plošča Deimos Sanktuarium dejansko ne ponudi nikakršne prave katarze. Tudi v agresivnejših momentih se bend običajno odloči za preizkus v drugačnih, ne- deathmetalskih formatih. Tu je tako denimo blackmetalski moment v skladbi The Silent Observer, ki deluje zelo na prvo žogo. Drugi moteč element plošče je pretirano izrabljanje prehodnih riffov, ki se prevečkrat ponavljajo in s tem izgubijo svojo primarno funkcijo. Na plošči se tako večkrat zgodi, da čakamo nekaj, kar se nikoli ne udejanji. Vseeno pa Vanhelgd zadržijo svoje kvalitete v delih, v katerih so najbolj suvereni. To so torej srednje hitri deli, ki uspešno lovijo ravnotežje med tremolo riffi, osnovanimi na nizkih tonih, ter prepleti apokaliptičnih melodij.
Deimos Sanktuarium je do tega dne najšibkejša plošča švedskih Vanhelgd, predvsem ker poskuša postati nekaj, kar ta bend očitno ni, in s tem ustreči nekakšnemu trendu. Predvidevamo, da je bend poskusil ustvariti skladbe, ki bi se razlikovale od njihovega starejšega materiala, in je zato preizkušal nove, drugačne prijeme, s katerimi pa se jim tokrat ni posrečilo.
Dodaj komentar
Komentiraj