Moonlee, 2015

V krogih balkanske glasbene produkcije velja nekakšno pravilo, da je s postankom v zagrebškem studiu Hrvoja Nikšića napočil čas za zorenje, izgradnjo ali izpopolnjevanje glasbene identitete. Mož, ki je producentsko paličico vihral na poglavitnem »broju« vseobsegajoče novodobne alternativne jugo produkcije, je za njen razmah kriv prav toliko kot izvajalci sami, ki so v svojem okolju našli navdih za nekonvencionalno glasbeno izražanje. 

Novica, da bo svoj novi album Kvadrat v Kramasoniku snemala tudi skupina Vlasta Popić, ta hip bržčas najperspektivnejša mlada hrvaška trojka, je bila prav gotovo dovolj intrigantna, da se izdelka ne bi mogli bolj veseliti. V prvi vrsti zato, ker so varaždinski mladci izrazito kitarski band ter tako že sami po sebi dovolj dober izziv, še bolj zanimivo pa je bilo vprašanje, kam utegne Vlasto zapeljati, ali bolje, kako odgovorno se bodo z identiteto poigrali sami.

Poligon je bil prav gotovo širok, baza, ki so jo v mineštri indieja, punka, noisa, no wava in popa postavili na svojem toplo sprejetem prvencu Za očnjake, pa neusahli vrelec idej. Balkanski prostor danes ne ponuja veliko glasbenih imen, ki bi se lahko tako inventivno spopadala z nekonvencionalnimi žanrskimi smernicami, pri tem pa ohranjala melodični čut ter izraziti pop apel. Vzporednice gre v prvi vrsti iskati pri beograjskih soborcih pri založbi Moonlee Records, Repetitor, ki so svoj širši preboj zgradili na precej podobnih izraznih temeljih, skupke pa je moč zaznati tudi v nadaljevanju njunih poglavij. Vlasta Popić se na Kvadratu umikajo zvočni barvitosti ter z ojačanim glasbenim karakterjem bezajo v svet mrakobe in frenetičnosti.

V hrupno okolje postavljenja izraznost v prvi vrsti izpostavi dinamiko ter čut za niansiranje ter glasbeno pripovedništvo. Skupine Vlasta Popić na Kvadratu ne združujejo več kratke, punkovsko jedrnate pogruntavščine, marveč so gostobesedne, nasičene, bučne, poosebljajo nekakšen pripovedni vrelec idej, ki v sonicyouthovskem slogu skozi celotno ploščo ne usahne. Skladbe se tako pred našimi očmi kdaj zavrtijo, ne da bi sploh zaslutili, da so sestavljene iz zvočnih nians in dovtipov, ki vsaksebi ne bi imeli prav veliko smisla. Plošča je kompaktna in jedrnata. Pohvalno je, s kako svežim pristopom se je trojka lotila obračunavanja s svojim zvočnim inventarjem, naj bo to skozi repetitivno bobnanje Tene Rak, kdaj tudi edine oprijemljive bilke v frenetičnem glasbenem šmornu, pulzivno basovsko niansiranje Dimitrija Petrovića ali na iskrivem, živčnem, glasnem in zarifanem vzorcu oblikovano preigravanje kitarista Ivana Ščapca. V njihovem izrazju ni več veliko prostora za melodične igre, a navkljub temu deluje glasba tria Vlasta Popić nadvse dostopno in na trenutke nesramno spevno. K slednjemu prav gotovo botruje izmenjujoča se vokalna vloga Tene in Ivana, ki uspeta vsak s svojim ekspresivnim zaledjem v glasbo vnesti zapomnljive trenutke ter tako poskrbeti, da plošča za nekaj časa zlepa ne bo izginila z glasbenega predvajalnika.