Tropic Of Love Music, 2021

Londonski trojec vedno resnejše improvizacije s tretjim albumom Better Times stopnjuje ohlapnost forme oziroma postaja vse radikalnejši v prostosti svojega sloga.

WILDFLOWER je nekakšen sestrski projekt zasedbe Ill Considered, ki smo jo imeli v domačih krajih priložnost preveriti v živo leta 2019 na festivalu Druga godba. Namreč, polovica Ill Considered – saksofonist Idris Rahman in basist Leon Brichard - skupaj z bobnarjem Tomom Skinnerjem tvori trojec WILDFLOWER. A če se Ill Considered vse bolj premika v smer postrockovskega hrupa, WILDFLOWER ostaja zvest jazzovskemu jeziku, jeziku ohlapnega skladanja in studijskega prostega sloga, ki lahko zavije marsikam. Zasedba svojih kompozicij nikoli ne zaklepa ali montira – zakoliči izhodiščno idejo, melodijo ali hakeljc, pritisne "record" in pusti, da grejo stvari s svojim tokom. Seveda to ni čista improvizacija – prvič, kot omenjeno, WILDFLOWER nikoli ne začnejo s praznim listom papirja, vedno z izhodiščem. In drugič, gre za hudo uigrane muziciste, ki ogromno muzicirajo skupaj. Tako so pričakovanja jasna, določeni triki, slogovne izpeljave, stopnjevanja ... pa že uležani in ustaljeni. Komadi skupine so surovi posnetki, brez dodatnih nasnemavanj, brez dodajanja, rezanja in lepljenja. Kar potrdi tudi občasna tehnika končanja s fadeoutom – posnetki so bili preprosto predolgi in so jih nekje umetno končali. 

Tretji album trojca z naslovom Better Times nadaljuje z utripajoče meditativnim izrazom, ki z občutkom stopnjuje in popušča intenzivnost, na redkih delih tudi malce završi, in pri katerem v določenih detajlih rezonira odtis vedno bolj popularne tradicije spiritualnega jazza, a tudi z ostalinami drugih vplivov zelo različnih kontekstov, od krautrocka do raznih raznorodnih folkaških prijemov. Oblika postaja vse bolj prosta. Če so WILDFLOWER na samonaslovljenem prvencu skladali bolj klasične, trdnejše, kompaktnejše kompozicije jasnih delov, so se z drugo ploščo – ponekod navedeno z naslovom Season 2, drugje pa kot Love – že nekoliko "osvobodili" spon konvencij bolj klasične strukture. A pozor, vseeno so ta album krasile predvsem neštete, zapomnljive in prepletajoče se melodije, včasih markantne, drugič povsem subtilne, pretežno pa povsod melanholične. 

Plošča Better Times od tega preteklega početja precej odstopa. Še zmeraj slišimo ogromno stopnjevanj, a precej manj je melodij in jasno izčiščenih gruvov. Več je gibkega drobljenja sproščenega in neihtavega tempiranja, ki pa ostaja precej dinamično. Muzika je na prvi posluh umirjena, a se v njej neprestano nekaj dogaja, v praktično vsakem posnetku pa trojec WILDFLOWER potrpežljivo, a na uho nepreračunljivo počasi, nelinearno in hudo točno plete in razdira resne vrhunce. Nespregledljivo gre torej za ustroj, ki se ne zanaša toliko na študiozno, konceptualno izhodišče svojega muziciranja kot na sam občutek, ki so ga člani preprosto izbrusili skozi prakso, skozi intenzivno skupno igranje. 

WILDFLOWER s svojo nekoliko bolj ortodoksno jazzovsko držo, ki ne da veliko na komponento "všečnosti", paradoksalno prinaša svoj kanček svežine na londonsko sceno novega jazza. Ta seveda ni čisto prava scena, ampak skupek sorodnih praks, katerih velik del v zadnjih letih pogosto zavija v nekoliko sladkobno smer novega soula in afrobeata. Če je piš svežine svoj čas prihajal iz glavne institucije ali stičišča teh ustvarjalnosti, dvorane večnamenskega prostora komunalnega početja Total Refreshment Centre, pa so po njenem zaprtju koščki odstopanj, domiselnosti, neprilagajanja, raziskovanja ... bolj razdrobljeni. WILDFLOWER s svojim pulzom umirjene, a nepredvidljive improvizacije gradi svoj zvočni prostor, svoj odvod, svoj odklon. Kar – za razliko od številnih mestnih kolegov – počne tudi precej stran od kanalov glasnejših glasbenih medijev.