Partisan Records/Desert Daze Sound, 2023

Dandanes imamo na dosegu klika, bolj kot kadarkoli poprej, na razpolago vpogled v raznovrstnost glasbenih scen sveta, ki so v prejšnjem stoletju vznikale s spajanjem lokalnih glasbenih tradicij in popularnih žanrov z zahoda. Hajp, ki se je s serijami raznih ponatisov in kompilacij pri založbah, kot so Analog Africa, Strut in Soundway, razpasel v zadnjih desetih letih, nam pred oči pogosto prikliče podobo hipsterskih glasbenih sladokuscev, avanturistov, ki jim obskuriteta izdelka predstavlja njeno fetišistično dodano vrednost. A cinizem na stran, zahvaljujoč tovrstnemu zanimanju se je ogromno izvrstne glasbe rešilo izpod prahu pozabe, obkrožilo svet in ponovno zaživelo.

Takšen splošen uvod kajpada pritiče recenziji albuma Zango, s katerim je zambijska skupina Witch po skoraj štiridesetih letih nedelovanja zaokrožila svoj nedavni preporod. Zasedba je bila prvotno aktivna od začetka sedemdesetih let, ko se je uveljavila kot ena začetnih in najvidnejših predstavnic tamkajšnje glasbene scene, ki so jo zaradi njenega obsega in popularnosti imenovali kar zamrock. Država je tisti čas doživljala obdobje razcveta, izpod oblasti angleške krone se je namreč izvila brez državljanske vojne, nacionalizacija rudnikov bakra pa je naenkrat prinašala prej neslutene dobičke. Glasba The Rolling Stonesov, Hendrixa, Beatlesov, The Who in podobnih se je iz Velike Britanije neovirano stekala in postala razmeroma dostopna tudi zambijski mladini. V podporo tedanjemu predsedniku in njegovi, v duhu mirnega upora doseženi neodvisnosti, je državo obiskal sam James Brown in s svojo, tedaj prvo turnejo na afriških tleh dodobra zaznamoval vrste bodočih glasbenikov kot tudi plesne gibe poslušalcev. Za ključen dejavnik, ki je botroval vzponu zamrocka, pa je zaslužen kar tedanji predsednik, ko je v želji po gradnji nacionalne identitete z dekretom določil, da se mora na radijskih valovih predvajati skoraj izključno le glasba domače produkcije.

Zasedba Witch, katere ime je pravzaprav akronim za We Intend To Cause Havoc, je na svojih prvih albumih razgrajala z garažnim rockom, kasneje zavila v bolj progresivno-psihedelične vode in se nazadnje, v nekoliko predrugačeni postavi, spogledovala z diskom. Delovala je le dobrih deset let v obdobju hitrega vzpona in prav tako naglega zatona tamkajšnje glasbene scene. Ta je sovpadal z ekonomsko krizo zaradi padca cen bakra, od katerega je bil odvisen skorajda ves državni prihodek, prihodek glasbenikov pa je dodatno usahnil tudi zaradi piratskega kopiranja plošč na trakove. Sosednje države so pretresale državljanske vojne, Zambijo pa katastrofalna epidemija Aidsa, ki je v prerani grob odnesla prenekatere glasbenike, med drugim tudi vse prvotne člane zasedbe Witch, z izjemo njenega ustanovitelja in vodje Emmanuela Jagarija Chande. 

Novo obdobje zasedbe se je začelo pred kakšnimi petimi leti, ko se je dvojica glasbenikov Nica Mauskoviça in Jacca Gardnerja na pobudo italijanskega režiserja Gia Arlotte odpravila raziskat zapuščino zamrocka, poiskati še živeče ustvarjalce iz tistega obdobja in o tem posneti dokumentarni film. Uspelo jim je še več, saj so ne le izsledili še živečega člana zasedbe Emmanuela Jagarija, temveč ga tudi navdušili za ponovno koncertiranje, najprej na domačih, nato pa še na evropskih odrih. Vzdevek Jagari, ki se ga je v letih nastopanja oprijel, ko so ga oklicali za zambijsko različico Micka Jaggerja, mu je ostal le kot eden redkih spominov na svoje preteklo življenje, saj se je od tedaj preživljal sprva kot učitelj, zatem pa s krampom v roki kopal za dragimi kamni. Svoja leta rokenrola je zaključil samovoljno, ko se je spreobrnil v kristjana in se posvetil družinskemu življenju, s tem pa se nevede izognil preranemu grobu. 

Uspeh evropske turneje in navdušenje občinstva sta Jagarija prepričala, da se njegovo glasbeno poslanstvo še ni končalo in da se preporod zasedbe spodobi ovekovečiti z novo ploščo. Poleg prej omenjenih glasbenikov, ki tvorita ritem sekcijo, prenovljeno zasedbo sestavljata še JJ Whitefield in Stefan Lilov s kitarama ter Patrick Mwondela s klaviaturami, ki je v zasedbi Witch ustvarjal že v krajšem obdobju pred njenim razpadom. V studiu se jim je z vokalom pridružilo tudi nekaj zambijskih glasbenikov in glasbenic mlajših generacij, plošča pa je bila posneta s pomočjo iste opreme, na katero je zasedba glasbo snemala še v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. 

Rezultat je neverjetno dinamičen in dodelan album, ki bi ga hkrati z lahkoto lahko umestili v zlato obdobje iz preteklosti. Hkrati pa album poka od nove ustvarjalne energije, ki jo je Jagari prelil v skladbe in se z njimi sprehodil po vseh glasbenih izrazih, ki so zaznamovali dosedanjo diskografijo skupine. Dodati je sicer treba, da Jagari ni zgolj sam avtor vseh komadov in da so svojo vlogo mojstrsko izpeljali tudi ostali glasbeniki, kar smo pričakovali, saj se nekateri med njimi v različnih priznanih zasedbah, kot so denimo Mauskovic Dance Band, Malcouns ali Whitefield Brothers, že leta urijo v preigravanju eksotičnih rockovsko psihedeličnih izpeljank. Tudi na tem albumu se klasičnih rockovskih prijemov in premočrtnih ritmov le mestoma oprijemajo, večinoma pa glasbo poganjajo z žlahtnimi afriškimi poliritmijami, ki se pogosto približajo afrobeatu in funkovskim poskočnicam. Nekatere bolj udarne skladbe preveva garažno zamazan kitarski zvok, večinoma pa se kitari lovita v nagruvanih odrezavih prerekanjih ali pa opletata v jezičnih vijuganjih wah-wah pedala. Le mestoma se atmosfera omehča z zvoki blagih sintovskih linij, diskoidnih ženskih napevov ali umirjeno spevnih viž, ki so povečini le v kratek oddih pred novim navalom pevčevega ritmičnega besedičenja. Iz besedil, ki so ponekod odpeta v angleščini, ponekod pa v pevčevem jeziku chewa, navkljub trpljenju in preizkušnjam sevata optimizem in ljubezen, ki nam ju v sklepni skladbi Jagari še posebej zapove in priželi.

Družba, ki se je iz Evrope namenila v Zambijo razkopavat arhivski prah in iskat pozabljene biserčke, se najbrž ni nadejala, da bo skupaj s tamkajšnjim pionirjem glasbene scene zadela ob zlato žilo in iz nje izbrusila tako čudovit album. Le upamo lahko, da se bo ta nov začetek stare zgodbe še čim dlje nadaljeval.