YANN TIERSEN: Dust Lane

Recenzija izdelka
29. 11. 2010 - 19.00

Mute, 2010

 

V primeru Yanna Tiersena je zanimiva predvsem pozicija, s katere nastopa kot glasbenik. Če izhajamo iz dejstva, da je Tiersen klasično izobražen skladatelj, ki se je še posebej uveljavil kot avtor filmske glasbe - znana sta predvsem soundtracka iz filmov Amelie in Zbogom, Lenin! - je nadvse zanimivo njegovo vztrajanje v produciranju običajnih pop albumov. Običajnih seveda zgolj po formi, saj z vsebino, objavljeno na njih, konkretno presega ustaljene pop obrazce. Album Dust Lane je tako njegova že šesta pop plošča, s katero se po petletnem izostanku iz dotičnega polja ustvarjanja vrača. Vmes seveda ni počival, med drugim je sodeloval tudi v projektu This Immortal Coil, ki je v življenje znova obudil glasbo te vplivne angleške zasedbe, katere ustanovni član Peter Christopherson je preminil le nekaj dni nazaj.

Naključno ali ne, smrt je tudi ena izmed prevladujočih tem na albumu Dust Lane, saj se je moral Tiersen v obdobju nastajanja skladb soočiti s slovesom od svoje matere in dolgoletnega prijatelja. Skladbe zaradi tega niso temačne, kot bi lahko pričakovali, temveč odražajo vse čustvene plati takšnih pretresljivih življenjskih dogodkov. Iz njih v enaki meri kot obup in žalost vejeta tudi radost in veselje. Dust Lane prinaša osem skladb, ki iščejo navdih na prašni poti življenja, ki je včasih veselo, radoživo in poskočno, spet drugič pa objokano in navidez brezizhodno. Lirične izpovedne skladbe delujejo zelo pristno in iskreno in poslušalca prepričajo predvsem na čustvenem nivoju. Dust Lane je razpoloženjski pop z obilo francoskega šarma v njegovi najbolj očarljivi obliki. Navkljub tragičnemu ozadju nastanka skladb gre za eno izmed tistih bolj simpatičnih plošč letošnjega leta, ki lahko išče primerjave v podobnem početju mojstrov, kakršen je Brian Eno.

To pa ni edina dimenzija plošče Dust Lane. Proces ustvarjanja pop skladb je v Tiersenovem primeru verjetno precej drugačen kot pri običajnih producentih pop glasbe. Njegovo akademsko ozadje v tem kontekstu gotovo pride do izraza, še bolj pa nemara njegov občutek za ustvarjanje različnih razpoloženj, ki ga je izmojstril s sodelovanjem pri nekaterih zelo uspešnih filmskih projektih. Navzven se to kaže v dekonstrukciji tradicionalistične forme pop skladb, ki običajno sestoji iz nekaj verzov, nekaj refrenov in t. i. mostu oz. prehoda. V njegovem primeru je struktura skladb precej bolj kompleksna in predvsem raznolika, s čimer doseže precejšnjo dinamiko plošče. Če k temu dodamo še bogat nabor inštrumentov in po pravilu rastoče kompozicije skladb, dobimo pravo mojstrovino, ki se je zlepa ne boste naveličali. Ob tem velja omeniti, po mojem mnenju, precej zaznaven vpliv izbire producenta. Dust Lane je namreč sproduciral Ken Thomas, človek, ki je v zadnjem času najbolj znan po svojem delu z zasedbami, kot sta Sigur Rós in M83. Njegov razpoznaven stil, ki gradi na ambientalnih simfoničnih osnovah, ki jih kombinira z zvoki starih analognih sintov in nadgrajuje z močjo zborovskega petja, je mogoče najbolje slišen v naslovni skladbi Dust Lane in zaključni Fuck Me. Skupaj s Tiersenovim skladateljskim pogumom se izkaže za pravo dobitno kombinacijo.

 

1   Amy 5:01
2   Dust Lane 5:11
3   Dark Stuff 5:54
4   Palestine 4:31
5   Chapter 19 5:02
6   Ashes 5:18
7   Till The End 7:49
8   Fuck Me 7:42

 

Yann Tiersen - Fuck Me
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.