Brownswood Recordings, 2016

V svetu jazza se rado zgodi, da se izvajalci in del poslušalstva zaprejo v lastne kroge in svojo glasbo spremljajo s poznavalskim kimanjem in vmesnimi opazkami, iz katerih je mogoče razbrati akademski duh. Seveda je zaradi kompleksne narave jazza kot glasbene zvrsti nemogoče, da bi se ta popolnoma približal sleherniku, vendar je del publike pogosto prevzet s koncertno izkušnjo, podobno kot če bi opazoval kakšno mojstrovino za steklom vitrine. Oko glasbenih medijev zato pogosto opreza za deli, ki so bodisi idiosinkratična bodisi dovolj inovativna, da so iz vitrine skrenila na svojo pot. Videti je, da so tam nekje zapazili tudi duo Yussef Kamaal in so ju kljub kratki poti, ki je za njima, postavili med najperspektivnejše izvajalce.

Glasbenika Yussef Dayes in Kamaal Williams izhajata iz okrožij južnega Londona, v katerih je še nedolgo nazaj le multikulturalizem razbijal sivi vsakdan mestnih četrti. Do nedavnega sta se srečevala kot znanca z nočnih pohodov po klubovju Peckhama in Camberwella, kjer sta živela ob razvijajoči se podtalni elektronski sceni, ki se jima je vtisnila v zavest. Tamkajšnja basovska kultura je nanju vplivala enako močno kot njune korenine v jazzu in funku preznojenih plesišč. Oba sta se brez omembe vredne formalne glasbene izobrazbe urila pri raznih projektih. Kamaal je v različnih skupinah igral klaviature, pod imenom Henry Wu pa se je ukvarjal še z miksanjem house muzike, razgibane z dobro mero jazzovske melodičnosti svojih klavirskih domislic. Yussef pa na drugi strani s svojimi bobni skrbi za ritemsko podstat v afrofuturističnem bendu United Vibrations. 

Prva odrska združitev njunih imen se je zgodila lani ob nastopu na londonskem Boiler Roomu. Kamaal Williams je tedaj namesto solo nastopa v vlogi didžeja svoj set razširil in preoblikoval v koncert s triom, v katerega je povabil bobnarja Yussefa Dayesa in basista. Slabih petnajst minut zimproviziranih, umirjenih klavirskih pasaž, podmazanih z nalomljenim tokom gostih udarcev, je razgibalo vratove navdušene publike in postavilo temeljni kamen novi navezavi glasbenikov. V zvoku in igri sta se takoj ujela in odziv občinstva je bil dober, kar jima je pognalo veter v krila, da sta v naslednjih mesecih objadrala nekaj lokalnih londonskih klubov. Izvedba teh koncertov se baje ni zelo oddaljila od njunega prvotnega pristopa. Navadno sta skladbe začrtala le z zaporedjem dveh akordov in jih nato prosto razvila. Videoposnetek njunega prvega nastopa ter nekaj bežnih ponovitev je bilo dovolj, da sta na medmrežju in med vedno pogostejšimi obiskovalci njunih koncertov postala prava mala senzacija. Glas o njunem talentu je sčasoma dosegel tudi ušesa britanske radijske eminence Gillesa Petersona. Na njegovo povabilo sta nato nastopila v sklopu podelitev glasbenih nagrad Worldwide Awards, sodelovanje pa so kasneje zaokrožili še z izdajo albuma za Petersonovo založbo Brownswood Recordings. 

Naslov Black Focus, kot sta poimenovala album, nas napelje k razmišljanju, da sta se z glasbo osredotočila na zapuščino črnske glasbe. Afriško zveneč glas se v uvodu in tudi kasneje na nekaj mestih pojavi in zabrisano odmeva kot nekakšen spomin na glasbenega guruja, ki rad pomodruje o naravi njune glasbe, globoko fokusirane na notranje vire inspiracije. A kljub ustvarjanju lastnih referenčnih točk se Yussef Kamaal nedvomno spogledujeta s koreninami. Rada se ozirata na konec sedemdesetih in osemdesetih, ko se je jazz spajdašil s funkom in predvsem v Veliki Britaniji postal najbolj priljubljena  godba za klubska plesišča. Za tisto obdobje značilne vročične ritme spretno prevedeta v sodobni jezik plesišč. Tok skladb dodobra razgibata z gostimi udarci in nalomljenimi beati ali pa ga ovijeta v bolj minimalistično strukturirane ritme in melodije, ki spominjajo na sočne stvaritve Herbieja [hƎrbija] in Headhuntersov ter na sončni groove zahodne ameriške obale. Takšni žurersko-poživljajoči vrhunci albuma se dvigajo s horizonta bolj umirjene in kontemplativne atmosfere, ki jo predvsem v daljših skladbah postopno polnita z detajli in razvijata proti višavam. Dinamično sliko vmes popestrijo še krajši zasnutki melodij in kak mimobežni fragment, ki bi se lahko udobno umestil tudi v set basovskih godb. Omeniti velja še trobento in kitaro, ki se v nekaj delih vklopita v skladbe, ter bas linije, ki tesno sledijo bobnom in so nepogrešljive spremljevalke živih nastopov zasedbe.

Avtorja se po svojih besedah na nastopih trudita odmakniti od odtujenega vzdušja, ki pogosto zajame poslušalce jazz koncertov, in se z na videz enostavno formulo, ki sestoji iz ritmične igre harmoniziranj in bobnov, dotakniti občinstva ter ga razgibati. Zgovorno je, da ju je pod okrilje založbe vzel prav Gilles Peterson, ki je svojo pot začel v času, ko je jazz-funk še kraljeval britanskim plesiščem. Pred njegovim razmahom je jazz v Britaniji živel podobno odmaknjeno življenje, kot mu ga nekateri očitajo danes. Duo Yussef Kamaal poleg drugih nadebudnežev, kot so Moses Boyd in Nérija, nekateri uvrščajo v mlajšo generacijo glasbenikov, ki jezdi porajajoči se drugi val britanskega jazz-funka. Vsekakor bo v prihodnje zanimivo spremljati, kako daleč in na katero obalo ju bo ta val odplaknil.