Hyperdub, 2016

Enigmatični britanski producent Zomby, katerega minimalistični poskusi so že pred kakšnimi osmimi leti začeli stresati tako klubske kot obklubske destinacije, se po treh letih vrača z novim dolgometražcem, s katerim obuja tudi sodelovanje s kultno založbo Hyperdub. Že v njegovih zgodnjih produkcijah je bilo slišati drzno eksperimentiranje na pogorišču dubstepa, ki je takrat počasi mutiral skozi svoja presečišča z UK funkyjem, UK garageom, grimeom ter mestoma celo tehnom in IDM-om. Zomby se je s takšno plodovito mešanico vplivov vztrajno izogibal očitnemu podleganju žanrskim oznakam, s svojim zadržanim pristopom pa je prej kot h klubski funkcionalnosti stremel k ustvarjanju specifičnega, tudi v njegovih aktualnejših produkcijah še vedno prepoznavnega mračnega vzdušja. To na njegovih ploščah pogosto prevzame glavno vlogo in se izrisuje skozi producentove široke izrazne zmožnosti vse od nostalgičnih sentimentalnih skladb do futurističnih eskapad.

Že s prvim komadom s plošče slišimo zvoke nabite pištole in razbitega stekla, torej dva prepoznavna grime sampla, ki sta v svoji generični funkciji že sama po sebi dovolj, da za trenutek podvomimo o Zombyjevi opevani inovativnosti. A hitro postane jasno, da ta enostavno tiči nekje drugje. Zombyjev izraz se zdi močno odvisen od že vnaprej vzpostavljenih žanrskih karakteristik, vendar se nikoli ne zreducira na zgolj pastiš, temveč se na žanrske sheme opira z namenom izgradnje študioznih minimalističnih skic. Te pa ne raziskujejo rigidnih žanrskih okvirjev, temveč prej le različne ritmične in zvočne konfiguracije, skozi katere mu vedno uspe oblikovati prepoznaven patos, ustvarjen s pravzaprav dokaj omejenim naborom zvokov.

Zaradi omejene zmožnosti koncentracije naj bi Zomby posameznemu komadu namenil le približno pol ure pozornosti, potem pa se izdelka, če z njim ni zadovoljen, enostavno znebi. Do takšnih tipičnih Zombyjevih izjav smo sicer zmerno skeptični že zaradi njegove skrivnostne, za masko skrite persone, med drugim znane tudi po sardonični twitter prezenci. Vendar pa njegovi komadi v svoji skopi skeletnosti zares delujejo, kot bi bili ustvarjeni po takšnem ali podobnem rigidnem, vendar intuitivnem principu.

Zombyjev mit bi morda lahko razložili kot posrečeno kombinacijo zanimivega analitičnega pristopa, želje po ustvarjanju svojstvenega sentimentalnega izraza, nostalgične fascinacije z zgodnjo rave kulturo in retro video igricami ter njegove enigmatične osebnosti. Morda se torej za Zombyjevo masko ne skriva nič posebnega. Vendar bi tudi tako le težko spregledali njegove obsežne produkcijske sposobnosti. Tudi na nocoj obravnavani plošči te zablestijo v več izbranih žanrskih smereh, morda celo tipiziranih skozi zanimivo raznolika gostovanja.

Na plošči med drugim slišimo Zombyjevo soočenje z markantno temačnim anonimnim producentom Burialom, pa z Warpovim synthpop dvojcem Darkstar ter za konec celo z ambientalnim vaporwaveom producenta Hong Kong Express. Ultra se na enem polu ukvarja z mračnjaškimi, skoraj nasilnimi postklubskimi vizijami, v katerih sopostavlja detajlirane sintetične zvoke ter nasičene sample iz starih videoigric. Medtem pa na drugem polu prevladujejo nežnejši, vendar tragični zvoki, s katerimi producent gradi resignirane ambiente, nedvomno navdahnjene s strani vaporwavea in ostalih sledi, ki jih ta pušča skozi internetno podtalje.

Z Ultra nam Zomby torej ponuja vpogled v do neke mere prenovljeno zvočno paleto, ki pa se tokrat ne podreja kakršnikoli očitnejši konceptualni podstati. Gre torej za ploščo, ki znotraj avtorjeve diskografije s konceptualno neobremenjenostjo pušča še najbolj prosto pot samemu raziskovanju zvočne forme in tako lepo zajame širine njegovih sposobnosti in interesov. Obenem pa se zdi, da gre za zelo zrel in dodelan izdelek, ki zopet odlično prikaže njegov edinstven pristop in skozenj povzame tudi celotno aktualno stanje na klubski scneni in v obklubskem etru.