Kolega Tadej Meserko je v prav tejle rubriki z jezika pobritih dlak nedavno spisal komentar, ki bolj ali manj presenetljivo v fenomenu potrošništva jasno spoznava nove možnosti razrednega boja in revolucionarne dejavnosti. Vse slednje seveda v blagih navednicah, da ne bi s prevelikimi besedami obujali nekdanjih slavnih proletarskih, socialističnih, antiburžoaznih ipd. bojevanj, ujetih v anahronistični narcisizem, čemur se omenjan tekst ravno ogne ter izlušči aktualno varianto in odprtost nadaljnje družbeno angažirane akcije. S samim razmislekom in poanto se brez težav strinjam, problem imam zgolj z za tekst sicer upravičeno pragmatično afirmacijo njegovega centralnega pojma, in tega bomo skušali tule malo premisliti.

Potrošništvo, namreč. Najboljše, da kar butnemo, izstrelimo svoje mnenje in vidimo, kaj, če sploh kaj, se lahko iz njega izcimi. Kakor toliko najbistvenejših človeških stvari, ki nas najbolj človečijo, delajo ljudi, ne morem tudi te najosnovnejše vsakodnevne razsežnosti – biti potrošnik – v njenem temelju ne ovrednotiti, tako je!, kot izrazito negativno. In tega ne izjavljam iz neke deviške, neokrnjene pozicije, ne vem kakšne izvzetosti iz trošenja, nakupovanja, čekiranja, kaj vse in kako in za koliko je kdaj na voljo, ne, govorim izključno kot potrošnik, kar je dandanes hočeš nočeš sleherni od nas.

Bodi potrošnik ali crkni ni cinično geslo oz. uporniška ironija, temveč opis dejanskega stanja. Pa merkator, pa lidl, pa hofer, pa merkur, pa ajšop, karkoli rabiš, če hočeš biti na pravi strani zakona, si moraš kupiti kot potrošnik. Da ne crkneš od lakote, da imaš najnovejši pametni telefon, da se ga v petek natreskaš. V tej slehernosti bi bil potemtakem torej velik in precej neizkoriščen revoltni potencial. No, sam bi tu ravno zaradi narave, t. i. bistva potrošništva, podal mračnejšo, ne preveč optimistično, malone distopično sodbo.

Namreč, kakor je v okviru parlamentarne demokracije, liberalnega kapitalizma in razrednega gospostva antagonizme mogoče v najboljšem primeru blažiti, premeščati, vzdrževati na še vzdržljivi ravni, nikakor pa ne razrešiti, tako po mojem tudi v fenomenu potrošništva ne more priti do zaresnega pretresa in potresa družbene realnosti. Kajti kaj je ta fenomen dejansko napravil iz nas vseh, najmanj tu na Zahodu, kamor stremi tudi večina ljudi nižje in bolj desno od Sredozemlja. Kaj, če ne novo prostovoljno podjarmljenje, dronsko zasužnjenje v oznakah svobode, izbire, odločitve.

Nihče te ne sili, če nočeš, pa ne, je od pamtiveka eno kapitalističnih paradnih gesel, za katerega vemo, da je le permisivna oblika prisile. Isto v potrošništvu. In kolikor je dandanes razkošnejše, nikoli še nismo imeli takega blagostanja, kolikor več izbire nam daje, kolikor več potreb ustvarja, samo da se potlej samooplajajoč plodi in plodi in plodi, toliko manj imamo izbire, nobene izbire pravzaprav. Zveze in borci za pravice potrošnikov s svojimi dobrodošlimi in dobronamernimi akcijami prek kritičnih afirmacij tak status žal zgolj ohranjajo, podobno kot sindikati in borci za pravice delavcev. Nekaj skupčkajo, dosežejo ta ali oni triumfek in se spet inkorporirajo v nadaljnje, še močnejše futranje sistema v njega potrjujočem uporu.

Firme, magnatske korporacije, holdingi, lastniki, prodajni veletrgovci itn. - njihova skrb za kupce, stranke, potrošniškega slehernika, tudi če je tupatam mišljena povsem dobronamerno in iskreno, je vendarle v svojem bistvu lažna. Sladko jih boli kurac, prav po oni preobrnjeni mantri, če crkne en suženj, je neskončna vrsta za njegovo suženjsko mesto. In potrošništvo kot tako je problem, simptom, epidemija, s katero smo v nasprotju z ebolo okuženi prav vsi. Dokler se samo v sebi ne subverzira, družbene situacije ne bo spremenilo, naj še tako kliče po pravičnejšemu načinu, saj to, njegov klic je paradoks, klic za pravičnejši – kapitalizem. Slednjega pa priložnostne pocenitve obraznih kremic ne bodo ogrozile.

In kaj storiti kot slehernik potrošnik? V vrsti pred blagajno iz merkator vodke ali hofer slivovke narediti molotovko in jo zafukat na vseh tistih petdeset vrst pakiranih narezkov za čast in slavo revolucionarnega razrednega boja? ... No, že če v štacuni kupiš tisto, po kar si prišel, je včasih uspeh. Morda pa lahko to novodobno hlapčevanje spremenimo z radikalizirano potrditvijo položaja, kamor nas vzrejajo za potrošnike, ter tako še najučinkoviteje znegiramo sceno, kot tisti žižkovski vic, ko se ženska pred vsiljivo potrebnim tipom sama začenja slačit, češ ajde, pofukaj me, njemu pa prav zaradi tega s tičem naprej vse pade dol. Groteskenje že tako grotesknih vzbujevanj potreb, novi komaj spremenjeni aparati, mašince za rezat zelenjavo, revolucionarne super vile za štihat etc. Da smrtno resno, brez distance, cinizma, zajebancije od prodajalca, proizvajalca, lastnika na masovni ravni zahtevamo še bizarnejše produkte.

Skret papir ne le z vonjem, temveč tudi z okusom. Zobna pasta ne tri v enem, temveč dva in pol, ker tretja substanca preveč draži po gobcu. Dormeo z omejeno prepustnico za pršice, ker si se jih navadil in ti njihovo intimno kraspanje lajša dolge in samotne noči. Sladoled z okusom pira, čemur sledijo hecne mikrosocialne spremembice, namesto koliko si jih spil, koliko kepic si polizal ... Ne vem, bom začel zbirati podpise, pa hop na zvezo potrošnikov in novim zmagam, dokončni zmagi naproti! Smrt kapitalizmu! Smrtno resno in brez zajebancije.