Buržuji, kritični glasovi in nasprotna smer

Mnenje, kolumna ali komentar
21. 5. 2014 - 13.00

Ta dlaka z jezika bo brez imen. Svojega, za razliko od tistih, o katerih govorim, ne bom omenjal, imen tistih, o katerih govorim, pa tudi ne. Niti ne bo sklicevanj na kakšna velika imena in njihove avtoritete. Toda vseeno ta prispevek ne bo nič drugega kot skupek določenih ugotovitev, ki kot posamične nikakor niso moje, in vseeno bo ta prispevek nič drugega kot kritika tistih, o katerih govorim. Že ta začetek se skuša od njih razločiti, skuša biti njihova kritika: samo buržuji so lahko danes tisti, ki se bojijo anonimnosti in kličejo po imenih, da bi jim nasrali težo odgovornosti. Zato se v njihovem diskurzu ne morejo pojavljati »neimenljivi«, vse prej pa »moje nagrade«. Ne gre namreč za mene, za tebe ali za njih, gre za specifično miselnost, za neko buržujsko kritičnost, za kritičnost, ki je na videz in deklarativno politična, dejansko pa je povsem apolitična.

V mislih imam neko literarno sceno - to pomeni tako literate kot način pisanja -, ki se interno forsira in lajka, navzven pa vzpostavlja za avtorski glas generacije. Scena, ki živi od subjektivističnega načina pisanja, paradigma osebnosti, ki se s svojim pisanjem preplavlja čez vse lastne meje v relevantnost občega. Evo, primer: »če jaz osebno kot neke vrste simptom dobe čutim, da je poezija pomembna, potem po svoje že mora biti pomembna v družbi«; in evo, bolj angažiran primer: »Po svoje smo invalidna generacija, ker nismo imeli priložnosti naučiti se delati ter sprejemati odgovornosti v finančnem in delovnem smislu. Smo generacija nemočnih«. Zelo preprosta shema: jaz, ergo družba. Diskurzivna prva oseba ednine se podaljša, se razpase v množino. Ustvari si svoj »mi«, svoje ljudstvo in se okliče za »voditeljico«, vodjo, karkoli, samo da je ime, ki vodi.

Subjektivizem sploh ni nekaj tako problematičnega. Naj imajo svoje probleme, svoje poglede in svoja mnenja. Naj se jim zdi, da je »zgodovinska resnica za tiste, ki nimajo domišljije«, da »ne moremo povedati nič občega, kar še ni bilo povedano«. Naj ustvarjajo nova imena za nove svetove. Problem je v tem, kakšne svetove ustvarjajo in kako ta imena delujejo: kot glas nemočne generacije. Toda ta glas je performativen. Zaradi glasu generacije so vsi, ki naj bi bili ta generacija, ostali brez glasu. S tem, ko se glas generacije stalno nekaj dere, utiša ostale glasove in jih dela nemočne - generacija je dejansko nemočna zaradi glasov generacije. Da je umetnost »v kognitivnem smislu prostor velikanske svobode«, kjer je »mogoče reči karkoli«, ni nič drugega kot totalno apolitična buržujska pozicija, ki jo lahko izreče samo glas generacije in nihče drug. Ostali so zaradi njega postali nemočni, glas generacije pa prav zaradi tega močan.

Zadeva postane še bolj perverzna, ne ostane le pri izključujočemu buržujskemu subjektivizmu, hoče biti namreč družbeno angažiran in kritičen: »Odpor je mogoč le, če ostanemo tu. Sicer bomo zapravili tudi tisto, kar nam je sploh omogočilo postati država: slovenščino, jezik, ki je tako velik, da se ga večina Slovencev nikoli ni naučila uporabljati. Zame ne bi bilo večje izgube od te.« Ta glas je deklarativno političen, saj govori o odporu. Toda odporu do česa točno? Odpor tu ni nič drugega kot fajt za domovino. Ampak domovina sploh ni vprašanje, nihče se ne bori proti 'naši' domovini, da bi ta za obstoj potrebovala odpor - kdo ima sploh čas za vprašanje domovine, komu je to sploh lahko problem? Ta 'odpor' je čista konservativnost, ukoreninjena apolitičnost - to so problemi buržujev.

Apolitičnost, ki hoče biti v času krize kritična in ki se hoče v času krize upreti. Recimo: »Danes si še lahko privoščimo bojkot in zahtevamo alternative, jutri bo morda prepozno«. In kakšne so alternative, ki jih lahko najdemo na sceni tega glasu generacije? Evo primer: »Lani sem napisal knjigo in pol, učil tri seminarje in spisal 66 člankov (62 objavljenih), če niti ne omenjam 52 delov tedenske serije o pisanju, ki izhaja na spletni strani The Daily Beast. Vse to mi je uspelo, čeprav sem aprila dobil prvega otroka in približno pol leta namenil skrbi zanj in podobnim domačim aktivnostim. […] Kako mi je vse to uspelo in ali obstaja recept, ki bi lahko pomagal drugim? / Kar sledi, je vodič, kako povečati produktivnost kljub temu, da imate na razpolago manj časa za delo, kot ste ga imeli prej.« To je sedaj ta njihov upor. Še en glas, naduvan buržujski glas uspeha, ki ostalim nudi vodiče, kako postati on sam. Medtem ko z enimi usti govori o odporu, bojkotu in (razrednemu) boju, z drugimi pravi: nimate časa? - potem delajte bolje!, imate premalo časa za spanje? - potem spite bolje! Spet performativni buržujski glas: privilegirane glave, ki svetujejo lastnemu fiktivnemu ljudstvu, s čimer tlačijo dejanske neprivilegirane ljudi.

To je ta njihov odpor, njihova alternativa: ne da bi bili proti obstoječemu stanju, tega je treba bolje izkoristiti. Nekaj podobnega so nekaj časa nazaj počeli novinarji 24ur: dajali so nasvete, kako čim manj zapraviti za hrano, kako čim bolj prišparati - upam da se zavedajo, da je zadnji korak na tej poti stradanje. Zato jebeš šparanje, če je človek lačen, in jebeš produktivnost, če ni niti časa za spanje. Alternativa ni visoki čisti »Zrak« apolitične buržujske kritičnosti, skozi katerega odmeva glas generacije, potrebujemo »odtegnitev«, prava smer kritike je »nasprotna smer« - nizka, zatohla »Klet«, kamor diskretni šarm buržujskega glasu ne more priti.

V nasprotno smer je bežal Aleš.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Osvežujoče, ker je resnično. Odličen komentar, Aleš.
Dobro pišeš. Ne daj se!

"Obstreljevanje" v različnih formatih, od omalovaževanja do preseravanja s teoretskimi klopotci seveda sledi, ampak upam, da se avtor za bevskanje ne zmeni dosti.

Sem se pa ob branju Aleševega komentarja zamislil v druge čase, na nek način nenavadno podobne današnjim, čeprav smo, mislim, imeli več svobode, kot je je zdaj. Tiste notranje, ki ni odvisna od okoliščin, avtentičnosti. Danes mladi dvakrat premislijo, kje se jim splača kazati, s kom, komu stati ob strani, v kateri čredi prinaša blejanje dividende, kaj je oportuno, koristno, in kaj bi se utegnilo maščevati. Danes ne bi več doživeli javnega pisma Josipu Vidmarju. Te notranje svobode pri današnji mladini ne vidim več.

Alešu se vsekakor v bran, pa na ker je moj redakcijski kolega, temveč zato, ker se z njim preprosto strinjam.

Dobro leposlovje je navadno plod kritičnega in senzibilnega uma, vendar še vedno je in ostaja v svoji primarni funkciji predvsem leposlovje, ki je fikcija, ne pa kopirana resnica. Vsebini kot doživljanju in vrednotenju posledično ne bi smeli oporekati kot nesmislu, kar tudi ni problem. Leposlovje v svojem prvem planu ni političen manifest, niti sociološka študija, zato se ga tako tudi ne sme vrednotiti. Problem nastane, ko se literati spoprijemajo s polliterarnimi ali neliterarnimi kritiškimi, kolumnam in komentarjem podobnimi besedili. 'Glas generacije' in filozofsko-kritiška pozicija literatom vsekakor ni tuja - navsezadnje, bo o tem pisal bankir, ortodont, nekdo, ki vsako minuto razmišlja le, kako bo prišel do hrane?! (No, se tudi zgodi.) Smešno pa je, ko si posameznik, torej literat pripiše pretirano politično vrednost (in še pravi, da je apolitičen) in piše v imenu generacije same. Je generacija generacija sovrstnikov iz približno sorodnega okolja ali nekaj pisočih peres, ki se dobro priskrbljeni s strani staršev (sem spadam tudi sama, a se zavedam, da sem priviligirana) vsak večer gnetejo na enem izmed literarnih predavanj, v literaturi naklonjenih lokalih, na skorajada že samoorganiziranih literarnih večerih in se dobrikajo generacijsko starejšim literarnim kolegom?! (Ok, so pač zanimivi, morda je to en faktor). Z njimi se identificirajo (torej z nekom, ki je objavil že kar lep kupček knjig, njegovo ime je zveneče, dohodki pa vsaj malo kapljajo), pišejo pa v imenu generacije!

Našla sem nekaj, kar se si izpisala že pred leti, navezuje pa se sicer na film B. Bertoluccija Sanjači:

»Matthew je Američan v Parizu leta 1968, samotarski študent v času nemirov, ki ga ljubezen do filma zbliža s Theom in njegovo sestro dvojčico Issabelle. Ko njuna intelektualna starša odideta za mesec dni na deželo, ga polteno skrivnostna Theo in Issabelle povabita, naj z njima preživi ta čas. Medtem, ko je v stanovanju intimna revolucija, divjajo na ulicah študentski nemiri. Trojica se iz stanovanja skoraj ne premakne. Njihovi medeni tedni, ko jih kot mesečniki preživijo v nekaj prostorih, potekajo med strastnim razpravljanjem in komentiranjem dogajanja, med navajanjem filmov in preigravanjem najljubših prizorov, med postavljanjem mej in njihovim rušenjem, izzivanjem drug drugega in psihološkimi igrami, med razdiranjem tabujev in soočenjem z nepredvidljivimi posledicami. /.../ Matthew, Theo in Issabelle pripadajo tisti vrsti revolucionarjev, ki se navdušujejo nad maoizmom ob žlahtnih buteljkah iz kleti premožnih strašev. A kljub temu je težko zavračati film, ki tako zanosno postavlja enačaj med cinofilijo, se pravi ljubeznijo da filma, in čisto otipljivim mesnim poželenjem. Bertolluci je njihovi mladostniški vročičnosti in naivnemu idealizmu izrazito naklonjen, o odraščanju in izgubi nedolžnosti, aktivizmu in pragmatizmu, pa med prispodobami in kruto neposrednostjo spregovori tudi s kančkom ironije.«
(Gorazd Trušnovec, Polet, 2004)

Monopol nad humorjem izvajajo ciniki. Ki so vsak napad nase zmožni kanalizirati samo skozi bebave cinične manevre na fb. Če se reče, da to ni in ne more biti humor, ne pomeni, da kdo izvaja monopol nad njim. WTF?!

"Če se reče, da to ni in ne more biti humor..."

Če se pa tako reče, potem pa najbrž res ne more biti. Bi se rada opravičila za zmerjanje. Nikoli nisem marala cinizma.

aleš, sprosti se! parkrat globoko vdihni, pejt ven, get a life! ne drkaj doma za računalnikom, dobi si punco! dajta se dobro dol (večkrat!), potem si pa zaradi mane lahko tudi skupaj pogledata kak del Monty Pythona, ali pa vsaj Black Adderja, za približno razumevanje pojma satira. mogoče bo pol bolje...

<3

PS - pa če je že ravno nujno uporabljati izraz "buržuji" kadar si merimo kurce, potem se je treba zavedati dejstva, da je povprečni RŠ osebek približno toliko buržuja kot povprečni osebek iz AB.

ko ti prijateljica in sodelavka spiše navdušeno kritiko. http://www.delo.si/kultura/knjizevni-listi/recenzija-knjige-neznatnost-l...

Harlamova je škoda za vlogo prijateljice in sodelavke buržujev. Žal tega ne vidi, kot tudi ne vidi rdeče niti med (ne)povezanimi citati. Anonimni jo jasno vidimo. Malo manj jasno pa nam je, kdo je Manca Renko. Kako je prišla do pozicije, na kateri je? Zakaj ima Glas generacije? Kako je postala urednica Airbeletrine? S čim si jo je prislužila?

Strinjam se z Anonimnim... Aleš je z bojda nepovezanimi citati odlično razgrnil funkcioniranje nekega specifičnega diskurza. Ne gre za imena, gre za način delovanja teh imen... Osebno jih ne poznam, verjamem, da so nadvse prijetne osebe. Poznam pa te osebe preko njihovega diskurza, to pa je nekaj povsem drugega... Sicer pa, kurac ni nikoli samo kurac, a ne...

Kurac je vedno samo kurac. Nič več in nič manj od tega.

najbolj carski prispevek na erešu zadnje čase!

Strani

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.