RT in Žižek. Kaj v tem trenutku pomeni ruska medijska hiša RT? Predvsem enega od ideoloških aparatov, okoli katerega se zbirajo množice zahodnih desničarjev, pa tudi vedno več levičarjev. Vidijo ga namreč kot binarno alternativo etabliranim zahodnim medijskim hišam, ki domnevno prikrivajo resnico o posameznih dejanjih nekega ultimativnega Drugega, begunca, s tem pa tudi njegovo resnično predatorsko naravo, ki jo po svetu razpihujejo zlobne sile NATA in Sorosa. RT, Putin in begunci; točke prešitja mračnih fantazem evropskega volilnega telesa obeh polov. Žižek sam deklarativno ni podlegel temu mračnjaštvu. Večkrat je izrazil kritiko Putinovega vladanja. Pa vendar je v zadnjem tednu podal nekaj izjav, ki se tej logiki implicitno podrejajo. Saj poznate tisto Žižkovo o tem, da stvari delujejo, tudi če ne verjamemo vanje.

Nekje na sredini tako imenovane begunske krize je še podajal izjave, ki bi jih lahko imeli za robne. Izjave, ki kažejo neko mero levičarske treznosti v tem, da si upajo artikulirati neuspeh levoliberalne struje. Sicer so ga v tem med drugim prehiteli pri South Parku in na Radiu Študent, pa vendarle. Te izjave so bile nekako spojene s klasičnimi žižkovskimi zdrsi v sfere rahlo nadležnega, a ravno zato zabavnega orientalizma, ki so podobni njegovim zdrsom v šovinizem. V zadnjem pogovoru za RT pa je podal zgolj serijo desničarskih puhlic; o odnosu muslimanov do gejev, o nepomoči bogatih muslimanskih držav beguncem, o nevzdržnosti liberalizma, o hipokritstvu humanitarizma in white guilta ter o geopolitični osi zla. Desničarske puhlice, pravimo – toda mar niso to tudi vedno bolj levičarske puhlice, vedno bolj levičarska obča mesta?

Pokažimo, za kaj tu gre na primeru dveh v seriji izjav, ki smo jih navedli. Na primeru izjave o tem, da liberalni humanitarizem migrante poniža na nivo tistih, ki niso zmožni lastne presoje, lastnega odločanja o svojih svetovnih nazorih in zato ne morejo biti odgovorni za lastne ekscese. Vse, kar da potrebujejo, pa je topla humanitarna roka in nekaj ljubezni ter permisivne integracije. Druga izjava je izjava o krivdi belega človeka, na katero tripajo ti isti liberalci. OK, vsi že vemo, da je liberalni humanitarizem beden, povedal ni ničesar novega. Ali pač? Da, nehote je pokazal ravno na svojo taktiko, taktiko, ki postaja del levičarskega common sense, ki jo bom tukaj imenoval krivda levega človeka.

Krivda levega človeka izhaja iz elitizma in birokratskega zatiranja, ki jo levoliberalne elite izvajajo nad konservativnimi množicami. Ker so konservativne množice ponižane, pogosto brez sredstev za izobrazbo in brez moči političnega odločanja, za mračnjaške debilizme, ki jih gojijo vedno bolj tudi v obliki političnih kvaziprogramov, niso krive same. Pravzaprav mogoče sploh niso debilne. Edini debili so liberalci, ki desničarskim mračnjakom ne dopuščajo, da bi pokazali svojo pamet.

Tu pa nastopimo mi, leva intelektualna avantgarda. Potrdimo jih v nekih občostih, v nekih truizmih, ki jih gojijo, četudi dejansko vključujejo popolne faktične nesmisle. S tem jih po eni strani ščuvamo proti debilnim liberalcem. Po drugi strani pa jim damo občutek tako pogrešane topline, ponudimo jim svojo razumevajočo intelektualno ročico. Kar sledi, je množično navdušenje protofašističnih, mračnjaških, zarotniških in imbecilnih spletnih komentatorjev nad Žižkom, ki so ga še včeraj imeli za petorazrednega klovna. Zdaj, ko so stopili na našo stran, jih lahko v dobri stari leninistični maniri uvedemo v pravo politično modrost, sesujemo multikulturalizem in jih združimo v delavski internacionali. Seveda je ravno obratno; v tem primeru množice manipulirajo z intelektualcem, ki ga podpirajo samo toliko, kolikor jih lahko potrdi v njihovi agresiji.

Tako to poteka; podobno kot radikalni desničarji nimajo ekonomskega programa, samo sovraštvo do migrantov, tako ga nimamo niti mi, imamo samo sovraštvo do liberalcev. Vse postane igra reakcij in v drugi rundi afirmacij. Biti levi intelektualec pomeni reči ravno obratno od tega, kar rečejo liberali, in posledično potrditi to, kar rečejo desničarji. Vse se prenese na enostavne binarne relacije v diskurzih. Analize je konec.

Ker je konec analize, tako prekleto sovražimo empirijo. S statistiko je mogoče potrditi ali ovreči vse, na primer pravimo, zato jo pustimo ob strani. Res? Smo vprašali kakšnega strokovnjaka za statistiko? Smo pregledali korpuse besedil, smo skrbno prešteli to in ono? Ne odpade samo statistika, ki seveda ne more nadomestiti teorije, lahko pa vnese nekaj nujne streznitve v blokirani zarotniški ali teoretski um. Odpadejo tudi razredna analiza, analiza faze kapitalizma, politična analiza. Vse to se reducira na nekaj, kar razumemo kot geopolitiko. Tako tudi Žižka ni sram govoriti o oseh zla. Geopolitika je nekaj takega kot zemljevid na neki strateški računalniški igri, naše splošne izjave pa so kot kliki z miško. Ni razlike med šankom, bednim spletnim komentarjem in enim najbolj vplivnih levih intelektualcev na svetu.

V vsakem primeru izpadejo ravno migranti. Migranti so samo hardware, na katerem potekajo naši game of thrones, skozi katere buta naš krvi in pustolovščin željan, a ravno toliko tudi tesnoben infantilizem. Tisti infantilizem, ki si ga vedno predstavljamo ob vzponu nacionalizmov ali rasizmov in pred gigantskimi klanji. Ste se kdaj vprašali, kako v to igro stopijo intelektualci? Avstrijski pisatelji, ki podpirajo Miloševića, srbski akademiki, francoski nadrealisti, ki podpirajo Stalina? Opazujte na primeru Žižkovih zdrsov. Izvajajo fanatične negacije tistega, na nasprotovanju česar so zgradili svoje kariere, svojo misel, in ne odnehajo, tudi če pride do konkretnih žrtev, tudi če je jasno, da so neadekvatni, da jih potek dogodkov iz tedna v teden negira; še več, množična podpora, ki je prišla prvič, odkar bijejo svoje svete boje, jih navdaja z dodatnim zagonom.

Dokaz, da je levica mrtva, niso levi liberali. Dokaz za to so intelektualci, pisci, govorniki, ki ne znajo afirmirati nove leve politike, temveč samo z eno samo negacijo parazitirajo na teh levih liberalih. Zdaj, ko je levica mrtva, lahko dokončno potrdimo veliko politično in duhovno krizo Evrope; družno prosperirata desni in levi populizem, liberalna interpretacija je padla, vlada pa neki nič, neka sredina. Dokaz, da je islam politična sila 21. stoletja, tako niso islamisti in teroristi. Ampak množice muslimanov, ki so po drugi svetovni vojni s samim svojim obstojem, s samim svojim prihodom, najbolj pokazale na slepe pege evropske prakse in teorije. Ki so na neki zares ironični način pokazale, kaj pomeni konec velikih naracij. Morda pa je čas, da po dobrem stoletju zatona tudi iz teh logov pride neki veliki miselni zamah?