Pred par tedni so se tovariši iz kulturne redakcije v oddaji Multituda razgovorili o današnji kritiki, njenem stanju, pasteh kritiškega posla, incestoidno poznanski spregi med kritikom in ustvarjalcem, kakšne so preživetvene perspektive ali raje neperspektive recenzentskega pisanja, pa o raznih institucionalnih pritiskih, cenzuri oz. samocenzuri itd. Ob poslušanju njihovih med seboj spletenih vpogledov se mi je nehote utrnilo par misli, ki jih kanimo prebrati v naslednjih par minutah.

Najbliže mi je bila pripomba, da se naj kritike osredotočijo na konkretna dela, dogodke, ustvarjalce, češ doslej govorimo precej v splošnem, ko pa se čuti, kako mislimo povsem določeno sceno, fenomen. Ob tem najnamestnejšem napotku bomo tule storili podobno, le v nasprotno smer, pogled bomo torej ne približali, temveč oddaljili ter tako poskušali uzreti t. i. širšo sliko.

Iz te kvazibožanske perspektive takoj ustrelimo: kritika je mrtva. Ali, da se strel ne zatakne in nepričakovano izmaliči strelčev obraz, saj lahko že na Nietzschejev vzklik pravoverni kristjani odvrnejo ja D, saj v tem je fora, malce modificirano: kritika je omrtvičena. Najprej dve pripombi. Prvič, ne mislim na to ali ono konkretno pisanje, mnogo jih je prav dobrih, nekaj odličnih, vsi s poantami, argumentacijami, finesami etc., temveč izključno na vobče stanje. In drugič, zgornje geslo, tj. kritika je omrtvičena, je lahko odraz komaj česa drugega kot dejstva, da tisto, kar kritika kritizira, se pravi ustvarjalna scena, ni v dosti drugačnem stanju.

Kaj naj pravkar izrečeno pomeni? Tole: razen bodi afirmativnega bodi odklonilnega mnenja, vrednostnih refleksij, spotikom ali občudovanjem tega ali onega v tem ali onem delu, skratka, čisto običajnega obpisovanja in dopisovanja katerekoli stvaritve, mi ni znano, ali je katerakoli kritika onstran običajne utečenosti v svoje kritizirajoče poslanstvo zadnje čase imela kaj – haska. Mislim res radikalnega, subverzivnega zareza v samo umetniško produkcijo, brutalnega prevpraševanja smisla, kakršno preveva dandanašnje ustvarjanje, granitne kocke v ksiht kulturnega mišljenja.

Kar ponavljam, takoj tuli k istovetnem vprašanju: kdaj smo nazadnje konzumirali umetniško delo, ki bi isto zamajalo koordinate lagodja naše kulturnopolitične stvarnosti. Kadar umetnost zadrema, naj jo z jedkimi šamarji zdrami kritika. Ker bili so časi, ko je kritika vplivala, vpila, kako nezadostna je produkcija, ko je kritika določala traso, po kateri so capljali ustvarjalci. In iz take avtoritativnosti, magari odpora proti njej, zmorejo izbruhniti povsem nenadejani kreativni vali.

Par primerov takih velikih kritikov - Belinski v Rusiji, naš Levstik iz 19. stoletja, pa kasnejši Vidmar ali Kermauner. Morda nam manjka kritiška persona, pisana z veliko, ki bi znala videti onstran nekih pripomb na obrtniško plat dela ter naglih sodb o njem, predvsem prek vkup zmetanih mnenj. Redki so primeri, ko kritiški zapis seže čez to ter prek mišljenja o umetnini, času, zgodovini, ideologiji, celoviti misli doseže tisto tekstualno moč, ki daleč presega samo kritiko, umetnost, sceno ter se dotika najbitnejše človeškosti. Ko iz umetnine, naj jo pljuva ali hvali, izcuza nekaj bistvenega za slehernega od nas.

Naj slednjič še malo odzumiramo, pustimo mislim poleteti. Govora je bilo o kritiki, toda o povsem specifični, natanko določeni, tj. kritiki umetniških del. A beseda kritika more in mora pomeniti nekaj bistveno več. Spomnimo na enega poglavitnih prevratov človeške misli. Um. Čisti um. Kritika čistega uma. Kako veličasten naslov! Kakšna jajca. In dalje, praktični um, razsodna moč. Kritika. Ne pozabimo na velike Marxove kritike. Sveta družina. Heglovo pravo, v katerega Uvodu pravi, da je kritika religije v bistvu končana. A treba jo je nadaljevati. Iz nebes na zemljo. Kritika teologije postane kritika filozofije. Ta kritika prava. Itd. do kritike politične ekonomije. Itn.

Kritika kot osnovni modus mišljenja? Je to sploh potrebno omenjati, ko pa smo danes vsi še prekritični - do neoliberalizma, pa do Cerarja, pa do politike, kapitalizma, pravzaprav vsega. Ja, je potrebno. Ker od vsega tega omenjenega kritiziranja praviloma ne ostane drugega od čivkanja, onomatopej, poze, manjka pa bistveno in v tem je poanta vsakršne kritike, njena ostra, brezkompromisna artikulacija. Morda je včerajšnja sestra tele Dlake z jezika poskus v to smer ...

Kako začeti, nadaljevati? Včasih je dovolj že pretres, s katerim nam kako umetniško delo reže srca, čisto brez hotenja pa se nemara ob njem nezadržno poraja nelagodna misel. Le na prežo.