Umetnost, posebej tista etablirana, se mi je zmeraj zdela bolj ali manj posrečena Gospodarjeva kurba, dokler niso avantgardna gibanja vsaj nekoliko subverzirala pogled na njuno incestoidno prepletenost. Nič kaj spremenjena ni dandanašnja produkcija, ko so avantgardistične fintice zmeraj ena izmed poglavitnih podstati najrazličnejših inštalacij ter performansov, tj. financerji, naročniki, meceni so vedno ali državna blagajna ali tolsti poslovni holdingi.

Da ne bi preveč razširjal te uvodne opazke, nenazadnje sem tudi sam ena taka sicer nič kaj eminentna kurtizana, bolj mala usrana cipica tam v sanitarni senci, bi rad skiciral pojav, ki mi ga je uspelo izkusiti kot deležniku najnovejših umetniških del. Mišljene so slavnostne premiere in predpremiere, otvoritve razstav, festivalov, literarni večeri, pač najrazličnejše ognjemetiranje ob vsakokratnih novih stvaritvah.

Razsodba je že na prvo intuicijo povsem jasna: kaj tako narejenega, čvekajočega, brezveznega, prisiljenega, kar fukfehtarskega, kokodajsasto paradirajočega, da ne naštevam, ker mi oznak ne zmanjkuje, buržujsko hemeroidnega, človečansko komedijskega, amatersko klovnovskega, odvratnega z impotentno pretencioznostjo itn. itd., bi nek skromen in sramen dober občan težko izkusil. Ob premierah, ministrih, zbotoksiranih pičkah v vrtoglavih štiklah ter komičnih modelih z reklci in izumetničenim režanjem lahko znova in znova uvideva, kako sterilna in narcisistično kazajoča je vsa ta seljačka javna srenja, ne le pri nas, povsod pravzaprav. Kot bi vsak hodil s čudežnim špeglom pred svojim ksihtom.

In pojav oz. izgovor, ki pred naše oči mala ta cvetober izjemnih narodovih individuov, je umetnost - prav tisti človeški modus, pod lučjo katerega naj bi ti isti klovni uvidevali, kaj zares so. A sama srž, zaradi katere se tukaj zbrani hihitamo in slabo duhovičimo med seboj, kot da je važna zgolj njena bit, obstoj kot tak, nikar pa njen vsakokraten specifičen jezik, izraz, naš pravi obraz.

Vse odkar sem prvič spustil čeljust ob tem, kako skupinsko ignoriramo umetnino, ki nam direkt med oči strelja, kot da ne misli resno in ji šele naša neokusna ironija daje pravo dvornonorčavo mesto med nami, ne morem biti kar naprej ne presenečen ob vsakokratni ponovitvi enega in istega. In kakor da ustvarjalci ironijo delijo z mano, kot ne bi nihče imel jajc umetnine vzeti smrtno zares, najmanj brez te neprestane jebene ironične distance do umetniškega dela.

Toda poleg tega samoumevnega odpora je mogoča še dodatna negacija, prava mala dialektična pirueta, prek katere saltice lahko pričujoča estradniška preserancija zadobi nek pozitiv. Namreč, ob prvi predpostavki umetnosti kot oblastniške prostitutke, sploh tiste najetabliranejše, nacionalnih primabalerin ala narodna gledališča, muzeji itd., sama javnoživeljska razvrednotenost umetniškega dela opravi malone revolucionarno božanski posel, prek katerega oblast in njeni slinasti sateliti sami sebe pošiljajo v pizdo mater.

To se zgodi v naslednjem sosledju; oblast plača umetnost, umetnost da vsakokratnemu sistemu tako ali drugače, dandanes resda praviloma kritično, njegov okviren prav, sicer je zavrnjena, izgnana in neobjavljiva, potlej pa sistemova javnost prav s svojo krasno idiotskostjo in nedoletnostjo to svojo umetniško afirmacijo scela izniči. Tako lahko tudi v najmanj nadejanih družbenih situacijah razbiramo, kako ta naš krasni stari dobri neoliberalni kapitalizem s svojim steklim gobcem neprestano popada lastno rit.

Na premieri se je v prvih revolucionarnih vrstah krohotal Matjaž.