Cenjeno poslušalstvo. Vsekakor ne bi želeli s kakršnim koli dramatiziranjem ravno v času kosila vznemiriti vašega kolektivnega želodca – a vseeno. Pametni pišejo je rek, ki mi je pokvaril spomin, odvzel navdih in malodane uničil življenje.

Vse bolj prepričana sem, da je izdatno zapisovanje, zaradi katerega so si kolegice včasih rade izposojale moje zapiske predavanj, krivo za moj vse bolj len in vse manj operativen spomin. Kar je bilo med stenami osnovnih šol označeno za vestno, se je nekje med tedaj in sedaj spremenilo v bolestno. Za prepoznavanje in posledično zdravljenje bolezni je ključna simptomatika, glavni simptom tega pisunskega obolenja pa so seznami.

Preidimo na spoved. Na telefonu imam dve beležki seznamov, eno za knjige, drugo za filme. Poleg tega ob občasnem skrolanju po aplikaciji naletim na desetine drugih beležk s povezavami do člankov, recenzij in intervjujev, ki naj bi me vodili do še drugih, tretjih in četrtih knjig, filmov, serij in albumov. Celo do spletnih strani z recepti, ki naj bi jih preizkusila enkrat, ko presežem povprečne obroke, ki nastanejo iz česarkoli, kar pač leži v hladilniku. Na podobno situacijo naletim, ko si drznem pogled usmeriti na skrajni desni rob bookmark bara oziroma vrstice z zaznamki svojega Google profila in klikniti na preteči puščici, ki skrivata dodatne, skrite zaznamke. Verjetno mi ni treba omenjati, za kako stare zaznamke gre. Tudi če bi morala, ne morem, ker ne vem. Če bi jih šla slučajno kdaj pregledovati – pa brez skrbi, ni prav velike nevarnosti, da bi se to zgodilo – me ne bi presenetilo, če te spletne strani ne bi več delovale. Ne samo zato, ker so bile mogoče že izbrisane, ampak ker dobesedno ne bi bile več kompatibilne z današnjim internetom – no, ne vem, kako deluje internet, poanta je pač, da so ti zaznamki res stari. Dodatni seznami nedvomno obstajajo tudi v beležkah na starih telefonih iz časa pred sinhronizacijo aplikacij in starih, založenih in zapolnjenih fizičnih beležkah iz časa pred digitalizacijo.

Po takšnih in drugačnih bolj ali manj legitimnih poteh imam možnost delanja seznamov tudi na treh pretočnih platformah, na katerih se kopiči nabor vsebin, ki naj bi jih želela in imela namen pogledati. Poleg tega na Facebooku sledim Televiziji Slovenija, ki redno deli objave o novih vsebinah na portalu RTV 365. Zanimivejše od teh objav pridno screenshotam, zato da so še ti filmi lahko varno pospravljeni na pokopališču screenshotov, na katerem seveda ostanejo še dolgo po tem, ko se tistih 30 dni, kolikor neka vsebina po navadi živi na RTV 365, že davno izteče. Mimogrede, zadnji med temi žrtvami je Lom valov Larsa von Trierja, ki sem ga screenshotala prejšnji teden in bo še nekaj tednov na voljo za spletni ogled. Haha, srečno.

Imam tudi sezname na Youtubu, od katerih je najbolj zlovešč tisti generalni za poznejši ogled, kamor, tako se vsaj zdi, pospravim čisto vsako stvar, ki mi jo Youtube priporoči. Če že omenjamo te virtualne zbirke, ki v praksi delujejo kot seznami, pa lahko v isti koš morda vržemo še domačo knjižnico. V njej se kupljene, najdene, podarjene in od vedno prisotne knjige počasi a vztrajno nabirajo. S svojim fizičnim volumnom le še bolj očitno opozarjajo na boleče, tragično, nadležno dejstvo, ki je seveda to, da jih prav nihče ne bere. Ne tistih na eni polici, ne tistih na drugi, ne tistih v regalu, ne tistih v drugem regalu, še večine tistih na mizi ne – kar je v nekem smislu logično. Težko bi se bilo prebiti čez večino knjig na mizi, ker jih je na mizi vse več, saj za njih drugje seveda ni prostora – zato da bi šla kakšna knjiga lahko mirne duše od doma, bi morala biti namreč najprej prebrana.

Pa saj občasno vseeno kaj preberem in kaj pogledam, samo da to skoraj nikoli niso stvari iz mojih ležerno vodenih seznamov. Ali pa tudi so. Kako naj jaz to vem? Saj nimam pojma, kaj dejansko je na mojih seznamih. Radi rečemo, da si moramo nekaj zapisati, da ne bomo pozabili. V resnici zapisujemo prav zato, da lažje pozabimo. Hkrati se zaman slepimo, da bomo preverili svoje zapiske in sezname, ki nas bodo milostno opomnili na vse, kar smo pozabili. Vse to naj služi kot podkrepitev naslednje trditve: če pretočne platforme ne bi ponujale možnosti arhiviranja naših dobrih namenov pod nazivi »my list« ali »watch later«, bi na njih pogledali več filmov. Namesto tega iz svojega prostega časa delamo to-do sezname. Namene pospravimo na varno in jih nato mirno odmislimo.

Morda si zdajle mislite, »ja no, pa kaj pač, delaj sezname ali pa ne, kaj to mene briga, mislim, zunaj je sneg, jaz moram pa na kolo, pa v Avstraliji pada 16-centimetrska toča, pa tko, kaj ima zdaj ta en banalen problem ene banalne osebe veze s čimerkoli.« Seveda imate prav. Razen, da ne gre zgolj za eno banalno osebo, ampak več njih. Vse to je namreč sprožil pogovor s prijateljico, s katero si solastiva in sofinancirava naročnino na Mubiju. Zopet je napočil čas za revizijo in premišljevanje smisla najine naročnine. Sedaj najbrž ne boste več šokirani, če priznam, da nobena od naju Mubija ne uporablja prav redno. S kolegico sem delila svojo teorijo o negativni korelaciji med dolžino seznama filmov, ki jih želimo pogledati in seznama filmov, ki jih dejansko pogledamo. Rekla je, da imam verjetno prav. In veste, gospodična študira nevro znanost, tako da bo že vedela. Potem je dodala, da sama večinoma odpre Mubi, malo poskrola, na najin seznam doda kakšen film in potem Mubi spet zapre. Medtem ko sem v glavi tvorila odziv »uau, ne morem verjet, da se ne moreš samo spravit pogledat enga filma, ne gre lih za kvantno mehaniko, dej si mal sestavi lajf al neki,« sem na zaslonu svojega telefona zagledala sporočilo izpod lastnih prstov. »Sejm.«

Morda si lahko za praznike podarim en teden prisilnega gledanja vsebin s svojih seznamov in njihovo posledično krajšanje. Morda pa bi bilo bolje v znak samosprejemanja in sočutja sezname preprosto izbrisati brez pregledovanj in čiščenj. Se vnaprej odrešiti novoletnih zaobljub o tem, kako bom pa letos dejansko pogledala te filme, prebrala knjige in probala recepte. Ne bom in nočem. No, hočem in ne bom. Okej, ne vem zares, ali hočem ali nočem, jasno je samo, da ne bom.

Edini način do uporabnega operativnega seznama je sprotno, ažurno, strogo posodabljanje. Da bi vsake dva tedna recimo odprla svoj seznam na Netflixu in ali pogledala ali pa izbrisala, kar se je na njem nabralo v dveh tednih. Ampak takšna disciplina zveni že podobna tisti, ki naj bi jo zahteval seznam z naslovom ... neprebrana pošta. Pa raje pustimo ta problem, dokler se ne preobrazi v štirimestno številko.

Ob koncu današnje Dlake v ozadju poplesuje temačna misel – smo v upanju na diskreditacijo in odvračanje od hranjenja seznamov v resnici sestavili le še en seznam – seznam seznamov? Boh nas obvarvaj. Pomnite: pametni pišejo, modri naredijo ali pozabijo. Z drugimi besedami, zatrite seznam v kali, preden vam cele možgane preprede plevel pol pozabljenih alinej.

Seznamomanija je popadla Vanjo.