Medtem ko ministrstvo pospešeno ukinja sredstva raznim kulturnikom in kulturnim ustanovam, se v štajerski prestolnici dogaja kulturna produkcija na popolnoma drugem nivoju. Pred začetkom projekta Evropska prestolnica kulture smo bili lahko iz vseh strani priče medijskemu opravičevanju takšne porabe javnih sredstev. Ravno nasprotno pa nam sedaj, nekaj mesecev kasneje, oblastniki želijo povedati, da je kultura neke vrste priboljšek, za katerega v recesiji pač ni dovolj denarja.

Maribor nikoli ni bil prestolnica kulture v Sloveniji, še manj v Evropi. Zagotovo pa je bil prestolnica štajerske kulture in na to je bil vedno ponosen. Vendar, kako smo lahko Slovenci dobili kar Evropsko prestolnico kulture, in to v času, ko celo krčimo sredstva na tem področju? Preprosto, izbral nas je Svet Evropske unije. Zato je projekt tudi mecensko sofinanciran s strani EU in ni nekakšen spontan ali kreativen izbruh kulture v tem mestu. Preprosto povedano, to mesto je postalo kulturna prestolnica tako, da mu je morala Evropska unija izraziti veliko finančno in medijsko podporo. Kultura je torej na neki način spromovirana od zunaj in kot taka dela v korist Evropske unije. Še več, kulturna produkcija je centralizirana, saj sta pripravljena program in natančen načrt izvedbe projekta. Kultura torej ni niti v najmanjši meri prepuščena svobodni interakciji in ustvarjalnosti kulturnikov, ampak je vnaprej pripravljena, centralno vodena ter institucionalizirana.

Takšen neoliberalni model kulturne produkcije je zelo dobra poteza za utrjevanje evropske miselnosti na naših tleh. Še najbolj pa je to koristno za utrjevanje neoliberalnega režima v sami kulturni produkciji. Čeprav bomo rezultate mariborskega kulturnega projekta lahko opazili in analizirali šele čez nekaj let, lahko dobre zaključke izcimimo že iz samih razlogov za nastanek EPK.

Pričakovanja Mestne občine Maribor glede projekta niso bila ravno na mestu. Zdi se, da je glavni interes lokalnih veljakov predvsem povečanje obiskovalcev in s tem maksimiziranje dobička. Seveda je interes tudi ponovni zagon kulture, ampak zakaj, zakaj se v časih, ko se vzpenja neoliberalizem, promovira kulturo?  Tega nam namreč ne povedo direktno, ampak nekje med vrsticami izvemo, da je rezultat in gonilo kulturne produkcije ter družbenega napredka dobiček. Kulturni projekti, ki delajo velik minus, so nezaželeni, zato je kultura v takšnem obdobju omejena na popularizacijo in komercializacijo, kar je pri EPK tudi najbolj vidno. Projekt je bolj namenjen samopromociji mesta, promociji Slovenije na evropskem nivoju in je po upanju mestne občine namenjen ponovnemu zagonu gospodarstva v Mariboru. Čeprav se sliši smešno, je vendarle kultura tista, ki naj bi pomagala zagnati gospodarstvo, in to po prav izvirnem načrtu. Še več, kultura naj bi pomagala pri investicijah v infrastrukturo, kasneje pa tudi pri privatizaciji lokalnih javnih dobrin.



Komu torej služi ta kulturna produkcija? Ne služi namreč občanom ali obiskovalcem, ampak mestni gospodi. Deloma kot promocija, kot razlog za privatizacijo, kot volilna parola, kot vir dobička in kot sredstvo za širjenje ideologije. Pod Pohorjem se torej dogaja kulturna produkcija, ki služi privatnim in ne javnim interesom. Vsi ostali akterji v kulturi, ki ne koristijo tem privatnim interesom, pa postajajo paraziti, ki se jih prezira, z novo vlado pa celo preganja.

Pripravil Matjaž Pinter, eden izmed mnogih družbenih parazitov.