Naslovnega vprašanja ne gre jemati kot alegorijo, še manj kot metaforo. Razumeti ga moramo precej dobesedno: forme seksualnosti so v korelaciji s političnimi formami, razlike na eni strani sovpadajo z razlikami na drugi. A iz te teze vseeno ne gre delati empirične posplošitve; ali ljudje z desnim političnim stališčem resnično množično bolje seksajo kot tisti z levim, je vprašanje, na katerega tukaj ne moremo odgovoriti. Tezo tako uporabljamo kot heretično konceptualno izhodišče, s katerim poskušamo ugledati nekaj novega na političnem prizorišču: telo in željo.

Francoski filozof Gilles Deleuze v nekem intervjuju zelo lepo opredeli razliko med levico in desnico. Pravi, da gre pri njej za vprašanje hišnega naslova: desnica začne pri svoji ulični številki, nadaljuje k ulici, soseski, mestu, pokrajini, državi, kontinentu in šele nato v skrajnem primeru konča pri globalnem. Levica pa postopa v obratni smeri: začne pri globalnem in se počasi premika proti najbolj lokalnemu. Na strani desnice je tako v prvem planu skrb zase, na strani levice pa skrb za vse.

A ta levičarski »vse« ni kar katerikoli »vse«, temveč »vse«, ki je del specifične tradicije mišljenja, ki si je lahko njegov pojem oblikovala na podlagi prepričanja o svoji lastni moči delovanja v tem občem. Razsvetljenski čisti um ima dostop do univerzalnega, pa četudi s partikularne pozicije, in kot tak je podlaga avtonomnega svobodnega subjekta, ki se sedaj reši spon svojega umazanega živalskega telesa in njegovih banalnosti, od katerih je na prvem mestu seveda seksualnost. 

Seksualnost je nekaj, kar objektivira. To je pogoj užitka: biti objektiviran in objektivirati, Drugi je v seksualnosti namreč zgolj pripomoček za doseganje lastnega užitka. Objektivacija tako pomeni razkroj oziroma izključitev subjekta; in analogno, v razmerju uživajočega telesa do družbe, izključitev skupnosti. V užitku je le užitek in nič drugega, nobenega Drugega, nobene skrbi za vse.

Na tribunalu čistega uma pa je bila levica obsojena na racionalen subjekt, na skrb za vse. Teža te obsodbe in njene katastrofalne zgodovinske posledice jo bremenijo še danes in krivda je na delu ob vsem telesnem, ob vsaki začasni pozabi subjekta in skupnosti. Tako je seksualnost za levico postala travma. Obvladuje jo strah pred dotikom, kot Freudove nevrotike. Raje žre tablete in hodi k terapevtu, kot da se posveča svojemu užitku. V imenu Resnice se je pribila na križ, s katerega jo sedaj v svoji zmotni čistoči oznanja.

Torej, erotična ljubezen ali svet? Užitek ali etika? Paradoksno je sodobna desnica na strani prvega, zdi se celo, da dlje kot gremo v desno, več je užitka. Radikalna desnica izjemno uživa v svojem fašizmu. Strukturi fašizma in užitka sta si namreč nekoliko podobni: pri obeh gre za izključevanje. Desnica je celo prevzela velik del razsvetljenskih idealov in sedaj uporablja racionalne postopke argumentacije in upravičevanja svojega šovinizma. Vendar se za razliko od levice povsem jasno zaveda, da vsakega racionalizma na neki točki zmanjka, da v vsaki racionalni strukturi obstaja prazno mesto odsotnosti smisla, kamor fašist s porednim nasmeškom umesti svoje lastno telo, kakor da bi rekel: »Jaz sem fašist. V tem izredno uživam. Te kaj moti?«

Skozi afirmacijo tega mesta nesmisla desnica prisega na tako ali drugačno nasilje, ki naj bi varovalo tradicionalen družbeni red, kot ga vidi sama. Klasična hierarhija na vsakem koraku, jasno podeljene družbene vloge, najprej seveda spolne: ženska ima svoje mesto. A ravno ta klasična shema dopušča majhno polje užitka: najprej ženski v njeni podrejenosti in moškemu v nadrejenosti, nato pa še vse ostale latentne seksualnosti, ki so tako očitne in tako neizrečene pri desnici. Ravno znotraj tega rigidno določenega sistema identitet je omogočena določena svoboda, določena moč, zato niti ni čudno, da so ženske v politiki močnejše na desnici: nekoč Margaret Thatcher, danes Angela Merkel, Marine Le Pen in Sarah Palin. 

Levica pa je aseksualna. Odpovedati se lastnemu užitku in se žrtvovati za skupnost, je zanjo danes paradigma, ki pogojuje političen boj. A to je hkrati njena največja napaka, moment kastracije, ki onemogoči vsako resno akcijo. Vendar ne gre za to, da bi morali zdaj na to prazno mesto pripeti nek nov falus, neko nasilje, niti ne za to, da bi se užitku morali odpovedati. Prej nasprotno: pojem užitka mora levica razširiti. Najprej zavreči idejo, da je genitalna seksualnost njegov edini vir, takoj zatem pa se odpraviti na pot iskanja lastne želje in izumljanja vedno novih, drugačnih užitkov. Obenem seveda računamo na to, da se seksualnost in svet vendarle ne izključujeta.

Z desnico se je spogledoval Izidor Barši.