Izid slovenskega prevoda kolosalnega in za marksizem, pa tudi za filozofijo sploh nepogrešljivega dela Za Marxa francoskega filozofa Louisa Althusserja je spremljal manjši medijski pripetljaj. Hišni reakcionar Mladine, Bernard Nežmah, je v recenziji knjigi prisodil štiri od petih zvezdic – niti ni tako slabo, kajne? –, v isti sapi pa je delo označil kot »deplasirano« za vsakogar, ki se ne ukvarja z Marxom, kar naj bi bila pač pravica vsakega intelektualca. Ljudje, ki so živeli v realno obstoječem socializmu, naj bi trpeli za raznimi oblikami stalinizma, francoski intelektualci pa naj bi tjavdan uporabljali marksistične koncepte za svoje namene. Kot je v pismih bralcev opozoril Rastko Močnik, pa je najboljše kritike stalinizma proizvedla ravno marksistična teorija, v veliki meri prav althusserjanska.

Za Marxa je delo iz leta 1965 in je poleg Branja Kapitala predstavljalo nov veter v razpihana jadra zahodnega marksizma. Gre za izbor sedmih esejev, ki jih je avtor posamično objavil že prej. Tudi v slovenščini so nekateri izšli že pred letošnjim letom. Ko na naslovnici piše, da sta delo prevedla Maja Breznik in Slavoj Žižek, tu ni šlo za sodelovanje – Žižek je četrti spis, naslovljen »‘Piccolo’, Bertolazzi in Brecht«, prevedel že leta 1980 za zbornik Ideologija in estetski učinek, ki ga je uredila Zoja Skušek. Škoda bi bilo zamolčati dejstvo, da je bil mladi Žižek kot prevajalec podpisan s psevdonimom Telič Večeslav. Vsekakor pa drži, da se je ljubljanska lacanovska šola navsezadnje uveljavila ravno prek kritičnega branja Althusserja.

Louis Althusser pa je bil sam predvsem bralec Marxa. Marx je po njegovem izumil nič manj kot znanost zgodovine, historični materializem, ki si ga bomo dovolili opredeliti kot znanost recipročnega sovplivanja zgodovine in sedanjosti. To moramo vzeti skupaj z Leninovo tezo, ki pa je v bistvu že Kantova: teorija in praksa se ne izključujeta, če pa se, je to na škodo obeh. Brez revolucionarne teorije tako ni revolucionarne prakse – a tudi sama teorija je že teoretska praksa, ki splošnosti z uporabo drugih splošnosti spreminja v tretje splošnosti. Aplikacija splošnosti na konkretno realnost, teorijo na prakso, pa je smiselna edino, če je znanstvena in ne ideološka – distinkcija, ki jo je Althusser prevzel od filozofa znanosti Bachelarda. Zato Althusser v teoretsko sedanjost poseže z novim branjem Marxa, tako da ga razkolje na dvoje: na mladega, humanističnega Marxa in na zrelega, znanstvenega Marxa. Razlika med njima je za Althusserjev strukturalistični marksizem bistvena.

Naziv izumitelja znanosti zgodovine pripada Marxu in ne Heglu, in ne zato, ker bi bil slednji zgolj obrnjen na glavo in bi bilo iz njega treba izluščiti »racionalno jedro«. To Marxovo prispodobo iz Kapitala je treba po Althusserju temeljito skritizirati – Hegel ni mogel biti klozetiran historični materialist, ker se je nahajal v okviru druge problematike. Ta izraz ima pri Althusserju status koncepta, in sicer pomeni matriko vprašanj in ustreznih odgovorov v okviru neke teorije. Hegel torej po njegovem ni mogel najti pravih odgovorov, ker niti ni bil zmožen postaviti pravih vprašanj.

Althusserjeva žolčna kritika Hegla je skoncentrirana v kritični primerjavi pojma totalitete pri obeh avtorjih. Totaliteta pri Althusserjevem Heglu je izvorno enotna in enostavna, pri čemer je vsako protislovje pravzaprav le odraz bistvenega temeljnega Protislovja, ki je gonilo dialektike – protislovja med nasebnim in zasebnim. Marxova totaliteta pa je, nasprotno, kompleksna, njena protislovja niso zvedljiva eno na drugo. Heglovska totaliteta je negativnost, ki pogoltne in subsumira vsak poskus, da bi v njej našli izgotovljeno pozitivno vsebino – bit se na začetku Znanosti logike, če jo pobliže pogledamo, sprevrže v nič, v tisto brezdoločilno –, marxovska totaliteta po drugi strani vsebuje posamezna protislovja in razmerja med njimi, njihova vsebina pa je pozitivno naddoločena. To je važno predvsem za Althusserjev leninizem, ki postulira, da v verigi družbenih protislovij v danem trenutku obstaja nekaj takega kot najšibkejši člen.

Brez tega ne bi bila mogoča tudi Althusserjeva kritika ekonomizma. Tega je kritiziral že Engels, ki pa je v pismu Josephu Blochu vseeno zapisal, da je vsa družbena realnost »v zadnji instanci« določena z ekonomijo. Za Althusserja je ključnega pomena, da ta »zadnja instanca« nikoli ne pride, pri čemer okara Engelsovo liberalno-ideološko površno obravnavo tega problema. V vsakem danem trenutku je treba proučiti obstoječa razmerja med politiko, ekonomijo, ideologijo in morebitnimi drugimi dejavniki, razmerje učinkovanja med ekonomsko bazo in nadzidavo pa je strogo neenosmerno. Odsotnost teleoloških pretenzij je pozni Althusser tematiziral z uvedbo kategorije naključja.

Pogosti očitki Althusserja so prišli od heglovcev: vsaka pozitivnost totalitete »na sebi« bi se lahko izkazala za nevzdržno, ta nasebnost pa bi lahko bila kvečjemu »objektivirana« subjektivnost, njena pozunanjitev. V teoretskem smislu bi taka kritika imela določeno legitimnost. Toda Althusser filozofira kot dialektični materialist, zato je treba njegovo filozofijo obravnavati skozi njene praktične zastavke. Kot izvrstno pojasni pisec spremne besede Marko Kržan, je treba Althusserjeva prizadevanja razumeti kot nasprotovanje revizionizmu v teoriji, ki ga zaznamuje edino to, da ne izhaja iz stališča delavskega razreda. Leta 1965, pa tudi kasneje, pa je šlo Althusserju predvsem za aktualizacijo marksizma proti prevladujočim heglovskim in eksistencialističnim razumevanjem Marxa, ki so temeljila na subjektu.

V nekem oziru za sodobne teoretske razprave najrelevantnejša intervencija je vpeljava teoretskega antihumanizma. Sledeč Brechtu, Foucaultu in še komu, Althusser ostro zavrača obstoj vsakršnega »človeškega bistva«, po katerem bi si bili vsi ljudje enaki ali ki bi lahko služilo za kriterij realnosti. Med buržujem in proletarcem obstaja kategorialna razlika, ki je »biti človek« ne uspe premostiti. Foucault je v delu Besede in reči v približno istem času ugotavljal, da je »človek pravzaprav nedavni izum« in da se »vednost ni že od nekdaj implicitno vrtela okrog njega«. Althusser argumentira, da se je mladi Marx ukvarjal z ideološko problematiko človeškega bistva, kot feuerbachovec je nato te posamezne človekove lastnosti povzel v neko generično človeško bitje, ki mu je njegovo bistvo odtujeno, po Nemški ideologiji pa je dokončno prelomil s humanizmom, ki je ideološki, in vstopil v znanost. In čeprav je Althusser letnico Marxovega preloma s predznanstveno preteklostjo kasneje prestavljal, je osnovna teza vredna pozornosti in podrobne obravnave, tako kot zastavki teoretskega antihumanizma. V zadnjem času je omejenost izhajanja iz stališča človeka prikazala ravno pandemija covida-19 in humanistično zavračanje epidemiološke perspektive populacije, kar je vodilo v nekaj, čemur lahko rečemo teoretsko proticepilstvo.

Maja 1968 je bilo na Sorboni bojda mogoče videti grafit, ki se je glasil: »Strukture ne hodijo po ulicah.« Ta kritika strukturalizma, češ da so bili živi individui tisti, ki so protestirali in jih je mikastila policija, se zdravorazumsko zdi samoumevna. Mogoče diši tudi po nezmožnosti teorije, da bi se dotaknila umazane, materialne realnosti ulice ali revolucionarne prakse. Toda ravno tovrstno razumevanje dejanskosti se po Althusserju preveč osredotoča na človeka, subjekta, ki naj bi bil gonilo družbenih sprememb. Tudi uporaba neznanstvenih pojmov za analizo stalinskega fenomena – denimo »kult osebnosti«, ki temelji na Stalinovi individualni, morda celo psihološki osebi in spregleda strukturne zakonitosti sovjetskega sistema, ki so ta fenomen omogočile – vodi v ideološko kritiko, ne pa kritiko ideologije, zato je v najboljšem primeru mistifikacija.

Brati Althusserja danes je smiselno iz vsaj dveh razlogov. Marksizmu daje na razpolago nadvse uporabne koncepte, ki pozivajo k trezni analizi dejanskih družbenih razmer, hkrati pa opozarjajo na možne teoretske napake. Tudi tiste, ki so bile storjene v preteklosti in nekaterim služijo za pavšalno kritiko vsega levega. Vsem, ki kljub periodičnim svetovnim gospodarskim krizam še vedno zavračajo Marxa, pa bi se moral Althusser zdeti vreden vsaj zaradi svojega produktivnega vztrajanja pri znanosti. Nič hudega, če je naše razumevanje sveta odvisno od zavzetega stališča – važno je le, da zavzamemo tisto pravo.