Davidova zaveza

Recenzija izdelka
30. 5. 2017 - 13.00
 / Kinobar

Ko Michael Fassbender, eden najboljših filmskih igralcev v zabavni industriji svoje generacije, kot pravkar porojen android, ob katerem smo se zaradi briljantno uprizorjene etične žlehtnobe v Prometeju tako fino muzali, ko prvič odpre oči in se z nežno, pa zmerom malce grozljivo popolno umirjenostjo odziva na pozive svojega stvaritelja Weylanda oz. Guyja Pierca, kakor se otvori najnovejši Alien v režiji prvega avtorja franšize Ridleyja Scotta, se človeku vendarle stori malo milo.

In to kljub nekaterim okolnostim, ki nam užitke ob teh spektaklih nujno kazijo. Ne bomo zdaj spetinspet o tej večni kapitalistični joški, megalomansko producirajoči duhovno otopelost, katere blesav patos nam kot govno tekom slabe prebave iztiska prazne solze – čeprav, jo sploh lahko omenimo prevečkrat? Reč samo, menda tudi enega najboljših momentov filma, lahko hitro demantiramo že na manifestnem površju.

Ko dotična omenjena pametujeta o izvorih drug drugega, hitro zaznamo slabo, nereflektirano feuerbachovsko litanijo o stvariteljstvu, češ ti, oče, si ustvaril mene, androida, ampak kdo je potlej ustvaril tebe, človeka. In replika slednjega, češ da ne verjame, kako bi bili zgolj sosledje nekih golih bioloških naključnosti. In je spet zaciklan v teološkost, ki se je je naš Ludwig ravnokar znebil, sicer resda zgolj s teološko materialističnim obratom. In seveda odgovor mora biti, kot vemo, še najbolj glupa združitev vulgarne znanstvenosti in kreacionizma – naredila so nas neka druga naprednejša nezemeljska bitja.

Mimogrede, če vržemo še eno kost, to filozofijo, se pravi omenjeno feuerbachovsko, ne te znansvetnokreacionistične budalaštine, najbrž najboljše izpiše mladi Marx:

Rodila sta te tvoja mati in tvoj oče, [torej je] združitev dveh ljudi, torej generični akt ljudi v tebi proizvedel človeka. … Pred očmi moraš torej imeti ne le eno plat, [temveč] neskončni progres, po katerem sprašuješ še naprej; kdo je rodil mojega očeta, kdo njegovega deda itn. Trdno se moraš držati tudi krožnega gibanja, ki je čutno nazorno v tistem procesu, po katerem človek v plojenju ponavlja samega sebe, torej zmeraj ostaja subjekt. Toda odgovoril boš: priznam ti tvoje krožno gibanje, a ti mi priznaj progres, ki me žene čedalje dlje, dokler te ne vprašam, kdo je ustvaril prvega človeka in naravo sploh? Lahko ti samo odgovorim: tvoje vprašanje sámo je produkt abstrakcije.

Itn., v kolikor bi hoteli imeti slaba uvodna pametovanja za kaj več od akciji škodljive neumnosti. A nazaj k filmu.

Michael Fassbender torej sedi v fotelju, za velikim celostenskim oknom se širi pokrajina, na steni je slika Rojstvo Pierra Della Francesce. Ob strani klavir. Android je pozvan, naj kaj zaigra. Kaj? Wagnerja. Kaj? Po lastni izbiri. In zašpila Prihod bogov v Valhalo iz Renskega zlata. Nekaj trenutkov zatem vstane in se sprehodi proti ogromnemu, veličastnemu marmornemu kipu malo zadaj, ki sega izven prostora, zato ga ne vidimo. Ko ga novorojeni ali novoustvarjeni uzre, ne rabi dolgo, da se domisli, kako mu bo ime. David.

Zakaj tolikšen fokus na teh par uvodnih minut več kot dve uri trajajočega filma? Ker je ravno v njih zgoščen ves njegov miselni domet. Funkcionirajo kot moto, podoben npr. Prešernovi Glosi, le da je, kot smo žal v podobnih filmih vajeni, razvita kinematografska materija dostikrat brezveze nabuhla in prenasičena z raznimi nepotrebnimi sekvencami, ki so videti toliko bednejše, kolikor vse prevečkrat tudi znotraj lastnih žanrskih zakonitosti funkcionirajo povsem odveč in neizpiljeno. Hja, so imeli pač dovolj budžeta za porabit. Zadeva bi se kamot skrajšala za pol ure ali več.

A introdukcija je fina zgostitev zasnove, izpeljave in zaključka, kot se potlej malce škripajoče izvrši tekom filma; pojava Davida in slika sta recipročna označevalca drug drugega, ki že napovedujeta nadaljnje aliensko ustvarjanje via android. David in Weyland sta figura stvaritelja in ustvarjenega z ojdipalno začinjenostjo, kolikor mora David svojega očeta, v katerem se odseva človeštvo kot tako, spraviti s poti, če želi udejanjiti svojo lastno stvariteljsko vizijo. Potlej se lahko na Wagnerjev soundtrack v vesoljski ladji Zaveza odpelje proti nebesom. In seveda še kip Michelangelovega Davida, ki je spet prehodno dvojen v obe smeri, po njem se poimenuje kot popolna človeška stvaritev, presegajoča svoje konstruktorje, in v njem preroško uzre svojo lastno ustvarjenje – popoln organizem, ki ga poznamo kot Aliena.

Tako je, izvirnega Xenomorpha iz davnega prvega filma je kreiral, dizajniral in porodil android David, kaj takega. Čakamo še samo, da ga v naslednjem delu - saj je vendar produkcijsko geslo Hollywooda: Molzi, dokler gre, potlej pa še malo scuzaj izsušeno vime - poimenuje: Salomon. Kar dalje nenadrkljivo Ripley naredi za futuristično Medejo, ker v bistvu pobija vnuke človeštva.

Aja, mogoče lahko rečemo še kakšno o samem filmu kot izdelku, saj je vse do zdaj povedano treba vsaj znati, če ne hoteti prebrati iz sicer gledljive, pa nič kaj ekstra znanstvenofantastične reproducirajoče čorbe. Dosti enega vlečenja in vlačenja, potem čisto hudega akcijskega suspenza, tesnobe in razčefukov, malo brezveznega pametovanja tupatam ter boleče predvidljiv, pa kvazi presenetljiv konec. Kakorkoli pa gonja za najnagravžnejšim alienom, ki jo vodi emancipirana ženska, kar se mene tiče težko kaj pretirano zajebe.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Odličen zapis!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness