Literarno predsokratstvo Georgija Gospodinova

Literarno predsokratstvo Georgija Gospodinova

Recenzija izdelka
17. 9. 2020 - 13.30

Gospod Gospodinov Georgi na slovenski literarno-teoretski in knjižnomoljski sceni že dolgo ni več neznanka. Petnajst let je že minilo, odkar je v prevodu Boruta Omerzela pri Beletrini izšel njegov prozni prvenec, odmevni Naravni roman, ki je tako doma kot v tujini požel precejšen uspeh in relativno mladega bolgarskega pisatelja, rojenega leta 1965, suvereno vpisal na zemljevid evropske literature. Roman, okrancljan z vsem, kar postmodernistični literaturi sicer pritiče, vsekakor spada med izvirna literarna dela, tako vsebinsko kot strukturno, o čemer priča več kot ducat prevodov in odlične kritiške ocene v priznanih tujih časopisih. Podobno se je godilo tudi njegovemu drugemu proznemu delu, Fiziki žalosti, katere slovenski prevod sta pred petimi leti prav tako zakrivila Omerzel in Beletrina. Ovacije domače in tuje publike ter kritiških krogov so bile primerljive, če ne še bolj bučne kot pri Naravnem romanu, saj je Fizika pokasirala zgledno število literarnih nagrad širom Evrope in doživela več ponatisov, Gospodinov pa je postal eden izmed regionalnih postmodernistov par excellence.

Precej izvirna je prav izvornost Gospodinovega romanesknega dvojca, tista izvornost, ki jo je črpal iz začetkov zahodnofilozofske tradicije, iz tragičnega grškega obdobja, v katerem so živeli misleci pred Sokratom. Svoj idejni "bingo" je našel v naravoslovno-filozofski trojici, Empedokleju, Anaksagori in Demokritu, katerih nauki so, kot sam pravi, počelo njegove želje po stvaritvi atomističnega ali kvantnega romana, v katerem bi posamezni fragmentarni delci zgodb "lebdeli v praznini kot Demokritovi atomi" in se sledeč nekakšni kinetiki slučajnosti spajali v nove, celovitejše zgodbe. Takšni kinetiki naj bi botrovali - metaforično seveda - Empedoklejevi sili ljubezni in sovraštva in Anaksagorov Noûs ali kak drug bitnostni bavbav, v praksi realiziran s svobodno medbesedilno magnetičnostjo, ki ne šljivi realnih fizikalnih zakonov polarnosti, saj se vse lahko meša z vsem.

"Najbližji mojemu romanu je bil Anaksagora. Ideja o panspermiju ali semenu za nekaj (pozneje ga je Aristotel poimenoval homeomeiji, kar pa zveni precej bolj hladno in brezosebno) bi se lahko spremenila v silo za oploditev tega romana. Roman, zgrajen iz mnogih majhnih delov, iz pramaterije (to razumi kot začetke), ki vstopajo v neomejene kombinacije."

Avtorjev poskus tovrstnega dela je dvojen, plastično elaboriran znotraj Naravnega romana, kjer mesto atomov ali kvantov zasedejo začetki svetovnih klasikov, od Poeja, Dickensa, Tolstoja, Vazova pa vse do Salingerja, in metapoetično definiran z Naravnim romanom samim, v katerem kvanti postanejo fragmentarna, "zatomizirana" življenja več nejasno zamejenih identitet istega imena, Georgi Gospodinov: urednik, čudaški botanik, ločenec, klošar in avtor dobrega romana. Tat tvam asi, Georgi, ali pač? 

"Nadalje se lahko vse razvije na katerikoli način – konjenik brez glave se lahko na primer pojavi na sprejemu pri Rostovih in začne kričati z glasom Holdna Caulfielda. Zgodijo se lahko tudi druge stvari. Toda nič od tega ne bo opisano v romanu o začetkih. On bo dal samo prvi impulz in bo dovolj delikaten, da se bo lahko umaknil v senco naslednjega začetka in bo prepustil junakom, da se bodo povezali po slučaju. To bi jaz imenoval Naravni roman."

V neobremenjenosti s konvencijo spontano sovpadejo začetki filozofije in literarni poskus Gospodinova. Predsokratiki so bili namreč, kot je v svoji zgodnji in nikoli dokončani knjigi o prvih zahodnih prijateljih modrosti zapisal že Nietzsche, pionirji razumskega mišljenja, saj pred tem moda iskanja racionalnih principov na Zahodu pač ni obstajala. Odkrivali so slutene, vendar neraziskane globine, Gospodinov na drugi strani pa se je s svojim poskusom spustil meter ali dva nižje v mračni vodnjak postmodernističnega, nekoliko perverznega iskanja avtentičnosti, kjer besede, strukture, načini in v končni fazi celotna besedila delujejo po principu "svi goli, pa ko šta voli".

V Naravcu in Fiziki asociativna rdeča nit in zmedujoča logika pisateljske “posmrtne” svobode, #Barthes, izrisujeta presek človekovega bivanja in presek svetovne zgodovine na naraven in morda prav zato prepričljiv način. Na spirali nanizani tragikomični fragmenti o globinah vsakdanjosti so v Naravnem romanu dopolnjeni s prispevki k naravni zgodovini sekretov in muh, medtem ko je Fizika žalosti osredotočena na revizijo antičnega mita o zaprtem in zapuščenem Minotavru in slepe ter malo manj slepe ulice melanholičnih avtobiografskih atomov kot odmevov mladostnega branja mitov in random članka o tem, da je Bolgarija bojda najbolj žalostna država v Evropi. Ob branju se nam zazdi, da je temu res tako. Njegov zdrsljivi fokus, ki bralčevo pozornost zvija po perspektivah fasetnega pogleda in kreše njegovo empatijo, pusti na bralcu trajen vtis minljivosti, doživljajski intermezzo med prej, zdaj in potem, ki ga v preteklosti bolj čaščeno, a od sodobne metafizike “odbačeno” neminljivo ni nikoli potrebovalo.

"Koliko trajajo moje besede – ponovim, ker ne poznam odgovora. – Denimo toliko, kolikor traja dih, v katerem jih izgovarjaš. Izdihneš besedo, tako je lahka, napneš njena jadra in jo odpošlješ v pristan drugega. Lahko umre, preden prispe tja, na poti potone, se spopade s floto tujih besed. Ali je to minljivost ali neizmerljiva večnost, tega jaz ne vem." 

Zanimanje Gospodinova za minljivost se obrega ob misel še enega predsokratika, in sicer Heraklita, čigar nauk o edini konstanti tega sveta, spremembi, korespondira z avtorjevim zanimanjem za minljivost. Njegova proza je prežeta s slavnima izrekoma tega prvega dialektičnega misleca: "Človek ne more dvakrat stopiti v isto reko" in "Vse teče in nič ne ostaja". Pri Gospodinovu res nič ne ostaja, se pa vrača kot neznosno lahko tavanje po Minotavrovem labirintu in labirintih sodobnega človeka, katerih grozljivost ni v tem, da ne najdemo izhoda, temveč v tem, da je izhodov preveč. Ganljivost in nedorečenost, menjavanje pripovednih perspektiv, linearnosti in fragmentarnosti, prostora in časa, ter povezljivost vsepovprek nas v Fiziki žalosti vodijo do središča Minotavrovega labirinta, kjer njegova žalost in zapuščenost postaneta na nek način naši lastni in nas utrdita v avtorjevem prepričanju, da človek sam ni nič drugega kot gordijski vozel labirintov, obsojen na čakanje svojega Aleksandra ali kakega drugega prepotentneža, ki ga bo presekal in za nazaj zajebal Demokrita ter njegove nedeljive delce.

Gospodinov svoj prvi roman v samonanašalnem povratku ob koncu Fizike označi za spodleteli poskus, ki je bil sprejet kot postmoderna šala: v svoji metaforičnosti in ne v svoji fiziki. Prav ima, ko pravi, da fiziki ne berejo romanov, res pa je tudi, da se literati ne zanimajo preveč za fiziko. Filozofi so načeloma drugačni, “materinski” do vseh disciplin. Oba romana se trudita pokazati na splošen preplet vednosti, na paradoksalnost, ki jo prežema in ki literaturi ne predstavlja ovire. Če bi Aristotel vedel, kaj bo njegova delitev znanja povzročila, bi ju kot infuzijo umestil vmes, med Fiziko in Metafiziko. Ali pa preprosto spremešal njune dele.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.