Brez Švejka.

Mariusz Szczygieł, poljski novinar, trdi, da ima Češko rad, ker je bila v Pragi leta 1911 zgrajena prva kubistična hiša, pa ker je leta 1918 prvi češki predsednik postal filozof, pa tudi zaradi dejstva, da je tam nastal izraz »robot« in ker se je v filmu gola ženska prvič pojavila prav na Češkem. Poljak, ki je za svojo knjigo o Češki z naslovom Gottland prejel naziv evropska knjiga leta 2009, pa zase sicer pravi, da je kripto-Čeh.

Gottland je zbirka reportažnih pripovedi, ki zaradi izjemne interpretacije in mojstrske povezave med seboj tvorijo nekakšno sago o  Češkem, v katero je Szczygieł vpletel več let iskanja davnih junakov, še živečih sogovornikov ter brskanja po arhivih.  V zbirki 15 pripovedi avtor skozi prizmo usod posameznikov slika zgodovino; nekakšno panoramo češkega vsakdanjika dvajsetega stoletja. Zbirko začne z zgodbo lastnika čevljarskega imperija, Tomaša Bate, ki se je z umetno ustvarjenim in nadzorovanim mestecem za bivanje svojih delavcev šel nekakšnega big brotherja že 10 let pred Orwellovim romanom in ki je pred nemško invazijo ustvaril ekonomsko analizo, ki je predlagala, da bi se vsi Čehi preselili v argentinsko Patagonijo, saj bi nakup zemlje in stroški selitve stali manj kot tistih 9 bilijonov kron, ki so jih Čehi morali zaradi škode porabiti po 1. sv. vojni.  

V pripovedih, ki se zaradi čudaškosti in grotesknega včasih zdijo kot da bi si jih avtor izmislil sam,  se pojavljajo ikone češke popularne kulture, kot sta na primer igralka Lida Baarova, ki so jo po vojni preganjali zaradi domnevne romance z Goebbelsom, pa stereotip češkega veseljaka – t.i. glasbeni idiot, kot je Karla Gotta, sicer enega najbolj znanih čeških popevkarjev poimenoval Kundera. V knjigi najdemo tudi tragično zgodbo Otakarja Šveca, kiparja, ki je v Pragi postavil največji spomenik Stalina na svetu in si zaradi pritiska še pred uradno otvoritvijo vzel življenje, omenjena pa je tudi še danes živeča nečakinja Kafke, pa tudi antijunak našega časa, Zdenek Adamec, ki se je leta 2003 v stilu Jana Palacha, junaka praške pomladi, zažgal sredi Prage v protest proti vladavini denarja v demokratičnem svetu.

Gottland preskakuje v času in prostoru, kratki stavki in miniaturni odstavki pa nosijo s seboj ključ do zgodb, ki jih avtor sproti odpraši in s pomočjo katerih prikaže, kako so se Čehi znašli v vetru zgodovinskih sprememb, predvsem pa v zatohlem sovjetskem režimu, prežetim s strahom in občutjem kafkovskega absurda, za katerega je prav tam nastal tudi poseben pojem – kafkarna. Prav ta kafkarna pa je esenca knjige in predstavlja nasprotje temu, kar  avtor napove z naslovom Gottland in s čimer je pravzaprav parodiral povprečno slikanje čeških realij v očeh tujca. 

Szczygieł zgodb ne olepšuje, izogiba se patosu in prek humorja, ironije ter izjemnega občutka za pripovedovanje zamenja novinarsko kožo za pisateljsko, s čimer mu uspe prikazati še tako moreče in izkrivljene usode, ki so vse prej kot blizu stereotipni podobi veseljaškega Čeha z distanco do sebe in do sveta ter pivom v roki. Ko se obrača v preteklost, se ne izogiba težkim vprašanjem. Odgovorov sicer pogosto ni, a pomembna je refleksija, ki jo Gottland ponudi na čisto svoj način in ki  dokazuje, da je resničnost prav zares bolj čudna od fikcije. Tudi na Češkem.

Knjiga Gottland je v prevodu Jane Unuk izšla pri založbi Sanje.  Brala in pisala je Petra.