22. 12. 2022 - 13.30

»Vi ste morilec!«

Audio file

Drama, v katero se zapleta današnja recenzija, je klasika. Govorimo o romanu Drama na lovu Antona Pavloviča Čehova, ki je letos izšel pri Literarno-umetniškem društvu Šerpa, in sicer v Zbirki Klasična šerpa. Knjigo je prevedel Borut Kraševec in s tem še bolj utrdil svoj upravičeni sloves najboljšega in najproduktivnejšega prevajalca ruskih klasikov v našem času. Da smo deležni novih in še neobjavljenih prevodov iz bogate literarne zgodovine, je seveda odlično, posebej če se ti dogajajo brez beletrističnega pretencioznega pompa in glupega modrovanja Janka Kosa. »Uf, kako nas veliki klasiki privzdigujejo nad nas same in nam dajejo čutiti substanco onstran naših človeških praks … V imenu očeta in sina in svetega du…« Sicer pa, ne bomo se spet zaciklali v jamranje, raje bodimo hvaležni za fajn knjigo.

Najprej nekaj njenega horizonta: gre za Čehovovo zgodnje delo, v slovenščino je prevedeno prvič, v Rusiji – če smemo o njej še kaj reči – in po svetu pa je menda na moč priljubljeno. Žanrsko natančneje jo opredeljujejo kot kriminalni roman, pisan s perspektive zločinca, v čemer naj bi bil pisatelj novator, in sicer desetletja pred Agatho Christie. Potem so tu še standardi, o katerih smo itak dodobra podučeni – poglobljeni psihološki orisi, literarni dialog s kriminalskostjo Dostojevskega in obenem preseganje žanrskih okvirov. To bi bil kratek povzetek tudi sicer kratke in nepretenciozne knjigine samopredelitve.

Mi pa bi jo želeli prav tako ne ravno na dolgo misliti na dveh v bistvu neločenih ravneh: naratološki in zgodovinski. Najprej sama struktura pripovedi. Kot smo od ruskih klasikov iz 19. stoletja vajeni, gre tudi v Drami na lovu za zelo učinkovito montažo pripovedovalske večplastnosti, ki jo lahko zasledujemo najmanj od Puškina dalje. Nekje se pojavi nek rokopis, urednik oziroma založnik pa ga priobči z določenimi spremembami bodisi imen, krajev, kakšen posebej pohujšljiv del izpusti itn. Koliko so to odzivi na dejanske cenzure ali gre za čisto metafiksijske fintice, niti ni važno, tekst pač vedno funkcionira s svojim pozicioniranjem iz in za sebe. 

Pripovedna glavnina je tako tudi v našem romanu rokopis, ki ga predvsem proti koncu s kar nekaj fusnotami komentira fiktivni urednik. Tako imenovana zunanja drama se namreč začenja v njegovi pisarni, ko želi avtor svoj rokopis prodati. Časi so težki, ne le danes, časi so vedno bili težki. Posebej v imperialni Rusiji. Kakorkoli že, naš urednik za nekaj časa na rokopis pozabi, potem pa ga, ko se odpravi na dačo, vendarle prebere. Deležni smo tudi literarnomodne opredelitve tako slabosti kot dobrih plati rokopisa. 

Ta se bere kot sto mater. Natančneje prebiramo zapiske sodnega preiskovalca, ki so prepredeni z nešteto katastrofo oziroma zločin napovedujočimi pripovedovalskimi fintami ter izjemno natempirani, da kar švignemo skoznje. Situacijskosti, karakterji, intersubjektivnosti, narava, dialogi itn., vse diši po omenjeni veliki romaneskni tradiciji Dostojevskega in drugih, čeravno večinoma ne dosega velikih grotesk, absurdov in bizarijad. Včasih pa tudi. Bistre in pregovorne opazke so spretno stkane s fabulativnim tokom, ta se na vrhuncu dotakne tudi fragmentarne modernistične subjektivitete. Kot nas opozori že kratka spremna beseda, je v naši kriminalni zgodbi morilec namreč sam pripovedovalec. Tu vstopijo personalna amorfnost pripovedi, nedoslednosti, lucidni subtilni namigi in kričeča zamolčevanja.

Na vse to nas opozarja tudi vrli urednik; drama se zaključi v njegovi pisarni, ko avtorju zapiskov predoči šibke točke teksta, ravno s katerimi ga lahko razkrinka kot morilca. Temu primeren je tudi zaključek: »Usedel sem se za mizo in se prepustil žalostnim mislim. Bilo mi je zadušljivo.« Iz prve roke vam lahko zagotovim, da biti urednik ni lahko. To bi bil naratološki vidik Drame na lovu, zdaj pa se lotimo še napovedane zgodovinskosti.

Ena od samoumevnih in obenem samozaverovanih lastnosti našega časa, pri čemer ne mislimo le dandanašnjosti, temveč sedanjosti vseh časov, je splošno pokroviteljstvo do preteklosti, posebej tiste v istem zgodovinskem obzorju. Kako naj bi zaradi vsega novega, kar tolikokrat ni nič drugega kot bodisi modne muhe bodisi tehnološko dopolnjevanje že davno obstoječih socialnih nuj, bili tako nad ali onstran nekdanjih družbenih odnosov in praks. Idiotizmi takšnih mnenj so skorajda brezmejni, predsodki pa spremenjeni v aksiomatske resnice. Hitro se nam zgodi, da podcenjujemo izgradnjo prakse kakšnega sveta iz drugega časa. Naš morilec se na primer prevaža s konjem, njegov prijatelj je grof z ogromnim posestvom, nasploh je družbeni vsakdan navidez povsem odtujen našemu. Predvsem lov je recimo absurdna, če ne kar nesprejemljiva interesna dejavnost. Tako zaradi vsakodnevnih neujemanj, ker se ravno ne skladajo z današnjimi predstavami o sodobnosti, infantilno in na hitro odpravimo s celotnim svetom. 

Če pa slednje prenesemo na dnevno moraličnost – in vsaka morala je dnevna morala –, potem brezumje tako rekoč ne pozna meja. S to previdno opombo bi veljalo izpostaviti splošen omalovažujoč in odpravljajoč odnos do žensk v knjigi, naj bo to ciganska kurba, dobra hčer za poroko ali krasna, stremuška naivka, ki je slednjič žrtev femicida, če povemo po moderno. To ne pomeni, da Čehova smatramo za mizogina, ženomrzca ali šovinista, ravno nasprotno. Takšna je bila aksiomatska resnica v knjigi podajanega sveta in najboljši pisci v moški kanonizaciji, tako tudi Čehov, so ženskam vedno dajali mesta, glas in smisel, tudi če so ravno po svoji moralični naštimanosti bili ujeti v njene mrtve kote in nezmožni videti skozi bistvene zapostavljenosti, naj so jih še tako slutili. In Čehov je že na primer toliko bister, da mu iz zacementiranih družbenih odnosov veje ironija. Je pa žrtev patriarhalnega mišljenja, če povemo s še eno besedo, ki je zaradi avtomatizirane uporabe čedalje bolj prazna. Kot neoliberalizem.

Iz tega potemtakem sledi, da umetnine, ki se vrši v drugem času, ne merimo s pragmatičnimi vatli današnjosti. Pravilo pa ne bi bilo vredno resnice, če ga ne bi zmogli prekršiti. Zato čisto za konec še cukr: neposredno vzporejanje. Drama na lovu je eden prvih prikazov tistega, kar danes poznamo pod imenom afteriranje. Naš antagonist je s svojim slabiškim prijateljem grofom namreč zasvojen z brezmernim toksiciranjem, brutalnim pitjem in neprekinjenim žuranjem več dni zapored – gabi se mu in ne zmore se mu upreti. Z vsem ščegetanjem, kakršnega denimo začutimo v petek zjutraj, vso čudovitostjo druženja, ki nas pod disko kuglo in z bleščicami na licih dviga v nebo, vsemi obscenostmi, vsemogočno terjajočimi še in še, vsemi gravži, zjebanostjo in depresijo v nekoč vendarle vzniklem dnevu treznosti. In nenazadnje – z zločinom. Lov v drami in umor na lovu je obdan z objestnostjo žura. Pa smo si tudi mi drznili na Čehovovo pripoved pogledati s kontemporarno dioptrijo. Kar Drame na lovu vendarle ni povsem iznakazilo. Pa tudi naše sedanjosti ne.

*

Foto: zm

Aktualno-politične oznake
Leto izdaje
Institucije

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj