»Predstavljajte si oko, osvobojeno človeško ustvarjenih zakonov perspektive; oko, osvobojeno predsodkov logike kompozicije; predstavljajte si oko, ki se ne odzove na ime, ampak mora vsak predmet spoznati skozi avanturo zaznave. […] Koliko barv vidi v travniku otrok, ki ne pozna besede »zelena«? […] Predstavljajte si svet z nerazumljivimi predmeti, ki trepeta z neskončno različnimi gibanji in neštetimi odtenki barv. Predstavljajte si svet, preden je bila v začetku beseda.«

Tako se začne knjiga Metaphors on Vision enega ključnih avtorjev ameriškega povojnega avantgardnega filma – Stana Brakhaga. Na njegovo opevanje nedolžnega očesa smo se spomnili ob začetni sekvenci eksperimentalnega filma Atlas slovenskega režiserja in glasbenika Juša Premrova. Gre za njegov prvi celovečerni, uro in petnajst minut trajajoči projekt, ki je nastal z delovno štipendijo ministrstva za kulturo. Premiero je imel na Festivalu slovenskega filma, zatem pa je bil na ogled še v Slovenski kinoteki.

Atlas se začne z desetminutno sekvenco, ki jo lahko povežemo z mislimi Brakhaga: v prvih desetih minutah ni v polju kamere nobenega predmeta; zapolnjujejo jo različni odtenki barv in neprepoznavno gibanje. Iz podob ne vznikne prostor, ampak samo barvne lise, ki jih prepletajo prosojne črte in pike. Te verjetno nastanejo v leči kamere, ko svetloba vanjo pade pod specifičnim kotom, a sledeč Brakhagu nas črte in pike spominjajo na oblike, ki jih vidi človek, ko zapre oči. Ko stisne veke tesno skupaj ali ko zapre oči pred soncem, priteče svetloba tudi skozi stisnjene veke in ustvari oblike in gibanja, ki nimajo nobenega zunanjega vzroka. Oko ustvari in vidi gibanje samo – oko se zapre in vidi sebe videti. Navdušujoče začetne podobe spremlja glasba, ki je prav tako delo Premrova. Prav glasba, ki jo lahko slišite v ozadju zdaj.

V nekem trenutku prelivajoče se oblike z rezom izginejo in na platnu se pojavi veličastna podoba gore. Ta nima nujno učinka realnega geografskega kraja, ampak lahko deluje tudi kot podoba arhetipske gore. Na dnu kadra gosta koprena oblakov, nad njo stojijo zasneženi vrhovi. Kljub fascinantni podobi, ki ji sledi ničkoliko drugih impozantnih posnetkov narave, se po prehodu iz čistih abstraktnih oblik k podobam narave postavi vprašanje: zakaj so abstraktne oblike zamenjali konkretni kraji? In zakaj ravno zdaj, po desetih minutah? Bi lahko bila sekvenca z abstraktnimi oblikami kratki film sama po sebi?

Dolžina filma Atlas odpira različne možnosti za razmislek. Avtorjevi dosedanji vizualni eksperimenti podobnega značaja so bili predvsem videi za njegove skladbe. Počasna montaža – nekatere podobe narave pušča Premrov na ekranu skorajda minuto dolgo, narava brez človeka, pesek, ki v neostrini ustvarja le še abstraktno gibanje. To so že značilnosti videov, s katerimi je Premrov opremil svojo glasbo. Morda je težava filma v tem, da se v nekem trenutku izgubi logika sosledja podob. Zato je legitimno vprašanje, ali so podobe med seboj dovolj tesno povezane, da delujejo kot celovečerec.

To nas napeljuje do naslednjega razmisleka o dolžini filma: v zadnjih letih je slovenski eksperimentalni film doživel precejšen porast, vendar skoraj izključno v kratki formi. Ustaljenost eksperimenta v kratki formi pa ni nujno le posledica majhne finančne podpore. Če pogledamo nekaj kratkih filmov, ki so v zadnjih letih na festivalu FeKK prejeli različne nagrade, se hitro izkaže, da je kratka forma nekako zapisana tudi v njihovo vsebino in cilj. www.s-n-d.si, v katerem je Sara Bezovšek posnela svojo spletno stran, polno memov, gifov in enostavčnih zapisov o prihajajoči apokalipsi. Magični grad je tu, v katerem Ester Ivakič gledalca postavi v bizaren svet, kjer narava pridobi značilnosti videoigre in kjer se med seboj shizofreno mešajo nezdružljivi elementi popkulture in narave. Oba filma izhajata iz sodobnosti kot neskončno mediirane, prek algoritmov in interfaceov posredovane realnosti. Njune podobe so polne tradicionalno nefilmskih elementov: podoba, zapolnjena z memi in gifi, pogled v naravo, zaustavljen z interfaceom igrice itd. Ta filma lahko delujeta samo kot kratka, ker njuna dolžina ne izhaja več iz tradicionalnih filmskih dolžin. Oznaki »celovečerni« ali »kratki« zanju ne pomenita ničesar, saj prevzemata logiko internetnega toka podob. Na Youtubu je oznaka »celovečerni film« nesmiselna, ker video traja, dokler gledalec ne klikne na drugega. Za logiko postinternetne umetnine je oznaka »celovečerec« povsem nesmiselna.

V tem je film Juša Premrova edinstven. Čeprav se, recimo, ravno Ester Ivakič pojavi tudi v zahvali na koncu filma, išče Premrov nekaj povsem drugega kot večina avtorjev njegove generacije. Tu tudi najdemo paradoksalni razlog, zakaj mora biti Atlas celovečerni film: ravno zato, da je celovečerni film. Ravno dolžina filma nakazuje gledalcu način interakcije, ki si jo film od občinstva želi. To ni distancirana drža do narave kot gifa, kot tisočkrat posredovane in razredčene podobe. Premrov hoče občinstvo počasi privaditi na specifičen ritem filma, ga z njim hipnotizirati. Narava v Atlasu je resnična in Premrov skuša iz nje razbrati abstraktne oblike in gibanja. Več o tem, kakšne učinke imajo te abstrakcije in kako jih Premrov ustvarja, pa v pogovoru z avtorjem, ki sledi.

Pogovor

Uro in petnajst minut dolg film vsekakor računa na drugačno obliko pozornosti kot deset ali dvajsetminutni – prav to je za film Atlas ključnega pomena. A pri tej dolžini se film za distribucijo poteguje ob velikih pripovednih filmih z znanimi igralci in napetimi zgodbami. Film brez igralcev, dialogov in brez podpore Slovenskega filmskega centra tako verjetno nima veliko možnosti, da bi dosegel širše občinstvo. A škoda bi bila, če bi Atlas utonil v pozabo. V njem se čuti prava volja do raziskovanja filmske podobe. Zato upamo, da se bo dalo Atlas videti v kinu še kdaj.

Pisal in pogovarjal se je Oskar.