Misliti arhitekturo #10: Gadamer in Vattimo

Misliti arhitekturo #10: Gadamer in Vattimo

Oddaja
27. 8. 2018 - 20.30

Na Radiu Študent že drugo sezono skušamo spraviti arhitekturo do mišljenja tako, da prebiramo dela filozofov o arhitekturi. V treh edicijah te sezone smo bolj preleteli kot prečesali globine spisov Martina Heideggerja, o arhitekturi in njeni krizi smo se pogovarjali tudi z Juhanijem Pallasmaajem. V tem avgustovskem večeru pa bomo listali dela dveh Heideggerjevih učencev, ki ju prištevamo med tiste filozofe, ki so zavzeti za fenomenološko oziroma hermenevtično misel. Gre za nemškega stoletnika Hansa-Georga Gadamerja in za še živečega italijanskega filozofa Giannija Vattima, s katerima bomo skušali zastaviti premise mišljenja o arhitekturi v moderni in postmoderni.

Biografski viri navajajo, da se Gadamer, ki je večino svojega življenja od rojstva leta 1900 do smrti 2002 preživel v manjših mestih južne Nemčije, ni nikoli poročil. Doktorat je zagovarjal pod Heideggerjevim mentorstvom pri 29-ih in prav ta je dal odločilen pečat njegovi filozofski poti, na kateri je prijateljeval tudi s Hanno Arendt in z Leom Strauusem. Gadamer se je vpisal med zveneča imena filozofije 20.-ega stoletja s kolosalnim delom Resnica in metoda, izdanim 1960 in dosegljivim tudi v slovenskem prevodu. V »našem času, preplavljenem s hitrimi spremembami«, ki mu po Gadamerju »grozi zamračitev«, se zdi, »da živimo v nenehni prerazdraženosti naše zgodovinske zavesti[1]«, piše nemški filozof. V tem povojnem času, ki sta ga sicer predvsem zaznamovali eksistencializem in marksizem, se Gadamer odloči prekiniti s prevladujočimi tendencami v filozofiji in ubrati neko tretjo pot: to je hermenevtika.

Hermenevtika, poimenovana po grškem bogu Hermesu, ki je znan tudi kot »bog zgorovnosti«, je že starodaven postopek razlaganja kompleksnejših ali pa starih besedil, velja pa tudi za veščino interpretiranja. Z Resnico in metodo je Gadamer to klasično razumevanje hermenevtike razširil, saj jo je zastavil kot specifično odkrivanje izkustva resnice v poljih, ki so eksplicitno eksterna znanosti. Gre za filozofska, umetniška in zgodovinska izkustva, ki torej stojijo izven znanosti in pri katerih je možno še priti do izkustva resnice. Gademer hermenevtike ne razume kot metodologije humanističnih znanosti, ampak jo bere kot poskus vzpostavitve dialoga znotraj humanističnih znanosti in kot dialog s celotnim izkustvom sveta[2].

Ko odpremo zajetno buklo "Resnica in metoda", nam že kazalo pokaže, da smo vstopili v zajeten sistem spoznavnih metod, ki se vpenjajo na klasično nemško filozofijo tudi preko Kanta, predvsem pa ima to delo veliko povedati o umetnosti in estetiki. Gadamerjevo ukvarjanje z estetiko lahko razumemo predvsem kot tendenco približevanja resnici, ki se v umetnosti kaže kot dogajanje. Vsakršno srečanje z jezikom umetnosti je srečanje z nezaključenim dogajanjem, ki je tudi del tega dogajanja. V tem spektru umetniškega dela kot dogajanja smo v bližini mesta, ki ga dodeljuje arhitekturi.

Gadamerjeva ključna teza pri umetnosti pa je ta, da je umetnost proces, ki se odvija kot igra, pri čemer bit umetnine ni ločljiva od njene predstavitve. Zanj namreč umetnino poleg igre predstavlja tudi njena podoba. Umetnina je že venomer podoba s svojo lastno pomensko funkcijo, ki pritiče tako figurativni kot nefigurativni predstavitvi. S tem dospemo do mesta, ki ga Gadamer dodeljuje arhitekturi.

Arhitektura je v takem okrožju za nemškega filozofa Hansa-Georga Gadamerja najodličnejša umetnostna forma, v njej je tudi oblika presežena z vsebino. Arhitektura lahko ob tem presega tudi samo sebe, saj lahko stavba sega preko sebe tako s smotrom, ki ga izpolnjuje, kot z mestom, ki ga je zasedla v prostoru. S tako dvojno vključenostjo tudi stavba za Gadamerja spada med umetnine, čeprav stavba nikoli ni umetniško delo, ampak opravlja tudi svojo praktično funkcijo. Arhitektura je po drugi strani najbolj statutarna umetniška zvrst, ki povsem jasno razkriva, kako sekundarno je estetsko razločevanje. Pri tem pa je ena glavnih lastnosti arhitekture ta, da se drži pripadnosti svojemu svetu.

Arhitektura je nadalje po Gadamerju tista, ki absolutno odlikuje prostor. Tako definirana arhitektura to postavlja visoko nad druge umetnosti: arhitektura zajema vse druge oblike predstavljanja, saj daje prostor za postavitev in razkaz vseh drugih umetniških zvrsti. S tem se Gadamer približa Heglovi definiciji arhitekture kot prve umetnosti, vendar s to bistveno razliko: medtem ko je ta pri Heglu prva in najpreprostejša umetnost, je ta pri Gadamerju dosegla najvišjo ontološko stopnjo tudi na bistveni in bitni ravni. Arhitektura v tem hermenevtičnem razumevanju zajema celotno umetnost s tem, da oblikuje prostor in ga obenem daje na voljo.

Ob tem velja poudariti, da se Gadamer ob arhitekturi sprašuje tudi o njenem dekorativnem značaju ter jo v začetku 60-ih let torej postavlja na prelom neke diskusije med moderno in postmoderno, pri tem pa v svojo obravnavno ne vključuje nekih aktualnih umetniških praks tedanjega časa, kot so performansi, happeningi ali pa neke manj klasične umetniške inštalacije. Gre za dodeljevanje podobnega statusa, kot smo ga v prejšnji sezoni zasledili pri Theodorju Adornu, kjer je še vedno pertinentno vprašanje, ali naj bo arhitektura podvržena ornamentu ali ne. Gademerjevo branje arhitekture in umetnosti pa obstoji večinoma znotraj klasičnega modernističnega pojmovanja velikih zgodb in velikih umetniških imen modernizma, ki pa so tokrat prebrani skozi prizmo hermenevtike.   

 

Na Radiu Študent se premikamo k drugemu delu oddaje Misliti arhitekturo, v kateri nocoj gostimo dva fenomenologa. Iz perspektive postmoderne je na arhitekturo pogledal italijanski filozof in Gadamerjev učenec Gianni Vattimo. Danes 82-letni Vattimo je študiral v Torinu in pri svojemu učitelju v Heidelbergu, poleg profesure v severnem italijanskem mestu pa je dvakrat zasedal tudi mesto člana Evropskega parlamenta, bil je namreč član italijanske komunistične stranke.

Vattimo je zapisan kot eden pomembnejših mislecev postmoderne, s katero je operiral v 1985 objavljenem delu »Konec moderne, konec projekta?«, ki je dosegljiv tudi v slovenščini. Proslavil se je sicer s tezo, ki jo je zasnoval skupaj s Pierjem Aldom Rovattijem, o t. i. »šibki misli« - pensiero debole, ki naj bi v času postmoderne nadomestila velike zgodbe metafizike in moderne. Italijanska filozofa sta razvila premiso, da sta že Nietzsche in Heidegger ob zatonu nemške klasične filozofije na ontološki ravni začela razvijati šibko misel. »Pensiero debole« tako po Vattimu terja opustitev racionalnih in abstraktnih premis moderne, namesto nje pa zagovarja mnogoplastno razumevanje resnice, ki se vrši bolj v umetnosti.

Vattimo tako v »Koncu moderne, koncu projekta?« izrisuje jedrne poteze moderne, da bi tako izkazal karakteristike postmoderne v razliki do tega predhodnega obdobja. Če je moderno določala njena usmerjenost k racionalizaciji realnosti, je človek po Vattimu v postmoderni spet odkril svoj poetični karakter in poetično prebivanje. Temeljna črta razlike med moderno in postmoderno zanj leži v brisanju meje med realnim in nerealnim. Realnost v postmoderni je postavljena v stopnjo simultanosti, ki jo omogočajo tehnična sredstva, saj lahko simultano že več desetletij doživljamo naenkrat dogodke iz celega sveta. Natanko ta simultanost pa je po Vattimu tudi izničila zgodovino, ki je začela vse bolj izginjati oziroma je zapadla v korenito krizo. Ena zgodovina se je spremenila v množico zgodovin, v katerih se pripovedujejo različne zgodbe, njihov pomen pa determinirajo različne perspektive, ki se tedaj odpirajo.

Vattimo nadalje zastavlja, da je simultanost današnjega sveta skoraj imanentno tudi simulaker, saj se simultanost zlije vanj, ker so vse zgodovinske reference odpadle. Simulaker, ta težki koncept postmoderne, je definiral že Platon, in sicer kot popolno kopijo nečesa, kar ni nikoli obstajalo. Pri tem je človek postmoderne zaznamovan po Vattimu s tem, da mora vselej ob spoznavanju sveta naenkrat spoznavati več resnic, več svetov, pravo množico podob in slik. Kljub tej množici ni nikakršnega zagotovila, da bo prišel do prave podobe sveta.

Tudi pri projektiranju, snovanju arhitekture, ne zadošča več zlati rez ali pa poznavanje osnovnih potreb uporabnikov, saj je te potrebe nemogoče ločiti od potreb, ki jih diktira trg. Ta izguba osnovne racionalnosti, lastna moderni, se v postmoderni zrcali tudi v delu arhitektov, ugotavlja Vattimo. Arhitektura je bila včasih definirana z močnimi estetskimi kriteriji, ki so odločujoče vplivali na odličen projekt ali na lepo zgradbo. V postmoderni ne velja več Kantova formulacija lepega kot sublimnega: tako v filozofiji kot v arhitekturi so se zaradi izgube temeljne racionalnosti in nastopa množice zgodovin zašli v pozabo obenem vsi referenti preteklosti.

Vattimo takoj pristavi znano formulo, da je v postmoderni kič pravo umetniško delo. Kič zavestno mnogovrstnost, tako karakteristično za postmoderno, v sebi zadržuje v konstrukciji enega samega dela. Drugi pomemben vidik sodobne umetnosti za Vattima je monumentalnost, ki jo je možno povezati z ornamentalno in simbolno dimenzijo. Potreba po ornamentalnosti se po Vattimu v arhitekturi kaže takrat, ko ornament ne zagotavlja več osnovne potrebe po zaščiti in zavetju, ampak je izraz nekega presežka. Za postmoderno, s katero se ornament ponovno vrne v arhitekturo, Vattimo ugotavlja, da je prikaz simbolnih potreb tega izpraznjenega časa. Prevlada ornamentalnosti, ki se je izvršila z Rossijem in Venturijem 1966, je za Vattima le še en poudarek simultanosti in simulakra te dobe.

Tretji vidik umetnosti oziroma arhitekture postmoderne je za Vattima v statusu, ki ga ima sedaj arhitekt v družbi: pozicijo genija vedno bolj zamenjuje pozicija simbolnega operaterja. Tako filozof kot arhitekt ali zgodovinar izgubljajo tla pod nogami, ker izgubljajo veljavnosti referenc, ki so obstale v preteklosti.

 

Prišli smo do konca četrtega radijskega bralnega seminarja na Radiu Študent to sezono, v katerem smo v goste povabili Hansa -Georga Gadamerja in Giannija Vattima. V naslednjem mišljenju arhitekture, ki bo na programu vašega naljubšega radia v ponedeljek, 22. oktobra, ob znani uri 20.30, bomo prebirali fenomenološke spise o arhitekturi z Maurice Merleau-Pontyem.  

Preden rečemo zbogom, vabimo še na drugi simpozij O oblasti v arhitekturi, ki je letos namenjen prav fenomenološki perspektivi. V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje bodo predavali Dean Komel, Jeff Malpas, Peter Trawny, Luka Skansi in Andrew Benjamin. Simpozija O oblasti v arhitekturi se lahko brez prijav ali vstopnin udeležite v četrtek, 13. septembra, od 10. do 16. ure.

 

 

 

[1] Hans-Georg Gadamer, Resnica in metoda, prevedel Tomo Virk, Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura, 2001, 13.

[2] Povzemamo po: Mateja Kurir, Razumevanje arhitekture v hermenevtični filozofiji, Phainomena  XIV / 53-54, Ljubljana: Založba Nova Revija, 2008, 276.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness