Odkar smo pred dobrima dvema tednoma spegovorili o taktični genialnosti Grege Repovža, o približajočem barbarizmu, ki ga pooseblja nihče drug kot Janez Janša, ter o zadnjem braniku civilizacije Dušanu Mramorju se situacija tako rekoč ni spremenila. Če odpremo novo številko Mladine, takoj naletimo na uvodnik Grega Repovža, ki nas zopet neprepričljivo straši z poosebitvijo absolutnega zla ter podaja kritiko našega predragega premierja, ne ker bi bile njegove politike enake Janši, ampak ker bo slednjemu morda omogočil ponoven vstop v vlado. Ugotavlja, da bo Cerarju v boju z legijo zla bridka predla, da bi politično moč obdržal le, če “bi ostal pri zavezah človekovim pravicam, Človeku, humanizmu in pravu.”

Če se je tej besedni olepšavi političnega ravnanja, ki ostaja enako, odpovedal naš predragi premier, pa Človeka za njegovo premraženo ročico še vedno drži objekt današnje oddaje - Miha Blažič, bolj znan kot N’toko. Ista politika brez moralnega balasta ter v času ohranjajoča se oblika kolumnističnega moralizma, katere simptom je Miha Blažič. Skratka nič novega. A v tej odsotnosti novosti moramo razbrati dve stvari. Prvič, da N’toko sam po sebi ni vreden obravnave, da je njegova vrednost nasprotno v celoti v tem, da ga lahko vzamemo kot paradigmatski primer tipa argumentacije, ki ga lahko poimenujemo levičarski kolumnizem. Drugič, da vsak govor o argumentativnem tipu predpostavlja določeno konstantnost v obravnavi svojih objektov-sovražnikov, v tem primeru diskurza desnice in intelektualizma. Kar me bo zanimalo, je ravno ta trojni odnos, ki bo prikazan skozi primer N’tokovega negodovanja nad Slavojem Žižkom.

Gre za daljši status, ki je bil pred dvema tednoma objavljen na kolumnistovem facebook profilu. Problem pa je po N’tokovem mnenju naslednji: Žižek se obrača na desno, razglaša, da se zna z množico beguncev čez mejo priplaziti tudi marsikatera nevšečnost, da ima desnica tako deloma prav, da njen strah vsebuje racionalno komponento. Kriki k popolnem odpiranju mej po njegovo ne bodo prinesli ničesar drugega kot moralne vzvišenosti liberalnih jesiharjev, ki bo sovpadla z utajitvijo določenih problemov in triumfom desnice, ki teh težav ne bo utajila.

Marsikdo prikima in N’toko dobi želodčne krče, ki jih deloma ozdravi z dolgim statusom, v katerem Žižku očita intelektualizem, prakso, ki si ne maže rok z neposrednostjo aktivistične izkušnje in zatorej trosi bedarije. Govor s fotelja je čist in tako nujno zmoten, govor obogaten z neposrednim ovohavanjem bede nujno pravilen. Žižek je tako obtožen s tistim, čemur levičarsko javno mnenje rado reče “lepa duša”. S tem se odpre prva fronta: intelektualizem - aktivizem ali neposredna izkušnja.

Poleg lepodušniškega izmikanja neposrednosti bes izzove še zanikanje dokse, ki uči, da desničarski strahovi v celoti spadajo v register iracionalnega. N’toko se na takšno krivoverstvo in posilstvo levih idealov odzove z besno izjavo:

“Ampak ne ne ne, zdej je v resnici največji problem to, da so ljudje nestrpni do nacionalistov. Jasno, kako si drznejo ne poistovetiti se s strahovi najbolj varnega in stabilnega srednjega razreda na svetu!?”  

Ampak takšna izjava seveda ne vžge sama po sebi. Zmeraj je zgolj delček argumenta, ki uči: “Slovenec si, ne jamraj, saj zamorci v Afriki stradajo.” Zgornji izjavi mora tako pripeti sliko napihnjenega črnskega trebuha, moralno bombo, ki polju možne refleksije postavi neprekoračljivo mejo, sebi pa na glavo povezne avreolo. Misliti onkraj sestradanih črnčkov je nemoralno in vsi vemo, da se nemoralnih stvari ne dela. In ko je govor o upravljanju moralne artilerije, je N’toko genij:

“Za ljudi, ki se morajo v gumijastih čolnih sred zime namakat v morju, marširat skoz sneg, se pustit tepst, goljufat, ropat in poniževat na vsakem koraku - to ni glih “Wilkommen”. Za 30000 plus utopljencev to ni bil glih “Wilkommen”. Zakoni, ki onemogočajo komurkoli iz vojne cone varno letet v EU ali se na kakršenkoli legalen način pripeljat sem, tud ni “Wilkommen”. Za sto tisoče ljudi, ki čakajo v birokrastki luknji brez ...” in tako dalje

Dodatna ironija je, da je bila ista vrsta argumentacije uporabljena pri obravnavi ekonomskih migrantov. Dokler so vaši trebuhi zgolj suhi in ne napihnjeni, ne jamrajte, dokler ste iz Iraka zbežali zgolj, ker bi želeli živeti boljše in ne zato, ker na mestu vaše hiše stoji štab Isisa, ne jamrajte. Varčnost in skromnost sta materi modrosti, pozabljamo pa, da predvsem materi resentimenta!

Kritika, vsebovana v Facebook statusu, se nato preoblikuje v članek  Komu koristi rasizem?. Razvidna je predvsem na mestu, kjer avtor prikaže svoj pogled na položaj levih gibanj po totalnem propadu Syrize in porastu rasističnih komentarjev na spletnih omrežjih.

“Tako smo bili levičarji zreducirani na to, da igramo moralno policijo in se čim glasneje zgražamo nad rasističnimi izjavami, ki so preplavile naše Facebook časovnice. Ko so po Kölnu te postale preveč poste, da bi jih še lahko obvladovali, pa so se mnogi levičarji tudi sami začeli zatekati k rasnim in kulturnim vprašanjem.”

Takšno razumevanje vsebuje tri majcene probleme. Prvič: Sam nisem nikjer zasledil, da bi kdo na levi govoril o rasi. Drugič je bil N’toko vedno zgolj in samo moralna policija. Ne da se je nanjo reduciral, ampak preprosto nikoli ni bil nič več od tega. In tretjič, obravnava določenih kulturnih vprašanj ni izhajala iz popuščanja desnemu populizmu, ampak preprosto iz potrebe, da se reflektira določene dogodke, ki bi znali biti za večinski del levice, ki je pred njimi vsako izjavo, ki ni bila striktni “Welcome, open border, itd.”, označila za desno propagando, za fašizem in popolno iracionalnost. Po Parizu in Kölnu si takšne izjave, razen če si zapadel v teorije zarote o podtaknjenih potnih listih in izenačevanja Kölna s požigom Reichstaga leta 1933, pač težko jemal resno.

In ko smo ravno pri Reichtagih in nacijih, kakšna mislite, da je moralna mina, ki je tokrat nastavljena premisleku? No, pa poglejmo, s čim so primerjane dileme, ki jih je zastavil določen del levice?

“Kot da bi se pred drugo svetovno vojno spraševali: “Kaj pa, če ima Hitler prav glede nekaterih stvari o Židih?”

Ko je v igri enkrat Hitler, si avtomatično zgubil. Ne samo, da si fašist, ampak si, ko kritiziraš, Hitler in vsi vemo, da Hitler pač preprosto ni mogel imeti prav. Vsak argument, ki preden je sploh izrečen pade pod predikat hitlerjanstva, tako ne služi ničemur drugemu kot vnaprejšnjemu moralnemu obsojanju in deskriditaciji govorca ter seveda povišanju sebe, tistega, ki premore angelsko družbeno odgovornost in zmožnost izrekanja ad Hitlerumov. Nenapisano pravilo, ki se v ničemer ne razlikuje od desničarske demonizacije muslimanov, je: Ko si označen za Hitlerja, obmolkneš.  

In tukaj se zopet vračamo k neposrednosti in tem večnim antagonizmom med foteljem in ritjem po blatu. Žalostna resnica je namreč ravno ta, da je imel Hitler v določeni točki prav. Na ravni materialnih učinkov so namreč Judje res bili tisti, h katerim se je stekala presežna vrednost ustvarjena na finančnih trgih, približno tako kot so bili v Kölnu dominatorji damskih mednožij Arabci in Afričani. Na ravni empiričnih dejstev, ki po definiciji ne more čez tisto, kar se ti neposredno kaže, in, pa naj gre za Jude ali Arabce, ta trditev popolnoma drži.

V osnovi sploh ni treba do Hitlerja, dovolj je že, da se pomaknete do raznih bedastih gibanj na levi ala Occupy in kretenov tipa Russel Brand. Ko vam nekdo bluzi o boju 99% proti 1% in obenem kritizira kapitalizem, misli striktno na tisti 1% najbolj vplivnih konkretnih bitij, tako kot Nemci v svojem rovarjenju čez kapitalizem niso videli drugega od Židov. Da gre za strukturno mesto, ki ga v tisti točki slučajno zasedajo Judje in ne za samonanašujočnost dejstva Juda, jim zgolj na osnovi izkustva vsakdanje bede in populistične demagogije ni moglo priti na pamet. To pa nikakor ni ukinilo njihovega besa.

Napaka v sklepanju o resnični kavzalnosti strahu in besa ne izhajata iz “odtujenega” sedenja v fotelju in čistih rok, ampak iz reduciranja misli na moralizem neposrednega, iz odsotnosti kakršnekoli resne refleksije onkraj meja, ki jih omogoča moralna vzvišenost. Iz striktne aktivistične drže ne more iziti drugo kot moralno masturbatorstvo in h konkretnemu liku usmerjena strah in bes. Politična situiranost, ki ji ta lik pripada, je določena s kontekstom in je odvisna od tega, ali lahko pripada kateremukoli mestu v političnem spektru. In kaj glede tega predlaga N’toko? Preberite si njegov članek Soočenje, napisan malo pred referendumom o ZZZDR. Povzeto v enem stavku se jedro teksta glasi: “Argumenti ne delujejo, ker je desnica kapitalizirala svojo moč na strahu.” Zaključek članka, s katerim finiširamo tudi mi, pa vam glede vrednotenja argumentacije pove vse…

“Zoper njihovo govorico se bomo morali začeti boriti enako vztrajno, potrpežljivo in marljivo kot Primc za svojo agendo.”