Manifest kvirovskega humanizma z dolgo preambulo
Kaj je fora kvir scene? Kaj je tisto, kar jo drži skupaj? In kaj so vzvodi njenega obstoja?
Pomemben element scene je fuk. Ker se na sceni v večji frekvenci zbirajo osebe s kompatibilnimi seksualnimi preferencami, imaš več šans ulovit partnerja na žurki v Tifli, kot pa v lokalnem Mercatorju. Statistika. Ampak fora scene nikol ni bila zgolj v fuku. To je bila fora štreke, ki se je v zadnjem času preselila v virtualno okolje. Hkrati pa na sceno v pomembnih številkah zahajajo tudi tisti, ki so partnerja že ulovili in monogamne enote nimajo interesa razširiti.
Pomemben element scene je kultura. Spolne manjšine so razvile raznovrstne žanre, tako literarne kot glasbene in gledališke. Gejevski bari so bolj literarni od strejtovskih. Gejevske zabave so bolj teatralne kot strejtovske. Ampak fora scene ni bila nikoli zgolj v kulturi. Takšna razlaga zamenja posledico za vzrok.
Pomemben element scene je politika. Spolne manjšine smo si priborile prostore srečevanja, kjer smo lahko odkrito to, kar smo, in »svobodno živimo svoj spol«, ki ga drugje ne moremo. Na sceni zaseda homoseksualni lobi in kuje načrte zavzemanja preostanka sveta. Scena pa je hkrati kaprica, kjer se sprostimo od vsakodnevnega ukvarjanja s tragičnostjo svojega obstoja. Ampak fora scene ni nikoli bila zgolj v političnosti. Obstajala je že pred aktivizmom. Po osvoboditvi pa so za politične veljali delovni sestanki, protesti, gverilske akcije, pisanje, nastopanje. Hkrati pa se (predvsem belim cis gejem) očita prav apolitičnost scene, in to že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
Pomembni elementi scene so tudi povezovanje, srečevanje, mreženje, ki pa tudi niso osnova družbenosti, lepilo, ki sceno drži skupaj, ampak zgolj njen izraz.
Fora scene je v deljeni subjektiviteti njenih pripadnic. V sorodnih izhodiščih in odnosu do dominantne družbe.
Novinar in esejist Richard Goldstein zapiše, da spolne manjšine – odkar nam je širša družba dodelila status izobčencev – oblikujemo mreže. Prvo besedo za opis našega miljeja – scena – smo si sposodili od spolnih delavk. Esther Newton je v svoji pionirski antropološki raziskavi življenj kraljic preobleke to poimenovala »gejevski svet«, njegove pripadnice pa »scena«. To so bile grupacije s prvotno eksistenčno funkcijo: solidarno povezovanje ljudi za vzajemno afirmacijo lastnih identitet znotraj homofobnega in transfobnega sveta. Sčasoma so razvile translokalno, celo transnacionalno subkulturo s svojimi institucijami, znotraj katerih so se udejanjali tako eksistenčni, družbeni, politični, seksualni kot kulturni interesi pripadnic. Vzporedno z iskanjem novih konceptov, ki bi nadomestili tradicionalno razumevanje subkultur, se je znotraj študij popularne glasbe uveljavil koncept scene. Takšna scena, kot piše kulturologinja Jasna Babić, opisuje izrazito spremenljiv nivo abstrakcije, od lokalne mrežne dejavnosti, ki omogoča družabnost, do enotnih globalnih praks, ki tvorijo občutek pripadnosti eni »skupnosti«.
V nocojšnji Teoremi se bomo na primeru scene poglobile v koncept subjektivitete spolnih manjšin, njihove politične subjektivacije in socialno-kulturne subjektivizacije, vzvode in izraze slednjih, ter pretehtale njihove potenciale za močnejši in boljši kvirovski jutri. Subjektiviteta bi namreč znala odgovoriti prav na to vprašanje, kaj naj bi nas držalo skupaj.
Richard Goldstein nas v knjižici Homo konzerve: liberalna družba in gejevska desnica spomni na staro šalo: »Kaj je žid? Judovski gospod, ki je pravkar zapustil prostor.« Ne glede na to, kako tolerantni so na videz prostori belega povezovanja, besedica na Ž še vedno visi v njih. Prav tako kot besedica na P obvisi v prostorih moškega povezovanja, ko jih zapusti gej. Prav tako kot v cis prostorih v zraku visi strah pred nenamernim spotikom z uporabo napačnega zaimka.
Gej je strejtu še vedno najprej gej in potem vse ostalo. Bog pa ne daj, da bi se gej sam predstavil strejtu kot gej in potem vse ostalo. O ne, ker če se identificiraš kot gej, ti je očitano, da na prvo mesto svoje identitete postavljaš seksualnost, česar pa se v meščanski družbi pač ne počne. Kar pa takšen očitek zgreši, je to, da identiteta ne izvira neposredno iz seksualnosti. Prav tako nam takšno razmišljanje ne odgovori na vprašanje, zakaj bi se gej sploh hotel identificirati najprej kot gej.
Dosti je bilo že rečenega na temo subjektivacije, torej o načinu, na katerega posameznik prepoznava sebe kot udeleženega v družbenih procesih. Subjektivacija je način, na katerega človeško bitje postaja subjekt oziroma nosilec organiziranih družbenih gibanj. Da prepozna, da osebno je politično in obratno. A ta približek filozofsko-politološkega koncepta – ki ga je vsak avtor uporabljal po svoje – zanemarja specifične načine pogleda na družbo in refleksijo samega sebe znotraj nje, saj se povezuje predvsem z angažmajem političnih gibanj. Zato je čas, da se pogovorimo tudi o subjektiviteti.
Začnimo s tem, da je osredotočanje na subjektiviteto – to kar nas dela posebne – že dalj časa nepriljubljena praksa. Jekleno pravilo liberalizma je nenazadnje to, da smo si vsi ljudje v osnovi enaki. Sociolog David M. Halperin zapiše, da si vprašanja »v čem se spolne manjšine razlikujemo od dominantne družbe« predolgo nismo zastavljale bodisi zaradi strahu, da nam ne bi bilo všeč to, kar bi lahko odkrile, bodisi zaradi strahu, da bi to, kar bi odkrile, uporabili proti nam. Hkrati pa to izogibanje vprašanju subjektivitete poveže prav s prednostnim obravnavanjem vprašanja politične subjektivacije. Da se homoseksualnosti in transspolnosti ne bi nikoli več imenovalo za duševni bolezni, so se spolne manjšine morale vzpostaviti za politično manjšino in s tem politične subjekte. A takšno početje se je izkazalo za kontraproduktivno, ker je članice skupnosti atomiziralo, ker se ni govorilo o tem, kaj nam je poleg zatiranja pač skupnega. Saj govorimo o neki abstraktni ideji skupnosti in enkrat na leto se vse pokažemo na prajdu, ampak kaj imamo od tega preostalih 364 dni?
Prav tako je pojem subjektivitete nepriljubljen, ker je primarno vzet iz psihologije in psihoanalize, ki smo ju geji zavrnili. Tako nedavno pokojni Bogdan Lešnik: Freudove zablode so gejem očitne! Halperin pa verjame, da v konceptu in njegovem raziskovanju je vrednost, zato poskuša do njega najti alternativne poti. Nemara je s to potjo začel že Michel Foucault, ki je po svojem etičnem obratu v osemdesetih prav v določenih oblikah kvirovskega življenja (modes of queer life) videl potencialnost za samooblikovanje in samospoznanje. Razvijal je analitiko oblik refleksivnosti, ki konstituirajo subjekta kot takega. Tehnike samoopazovanja in samooblikovanja, grajenja odnosov do sebe, ki se razlikujejo od samoanalize, kakršno sta poznala freudizem ali pa krščanska dogma, v katerih človek o sebi razmišlja zgolj kot o bolniku ali grešniku.
Subjekt v Foucaultovem razumevanju besede je družbeno pogojen individuum z zmožnostjo delovanja. Po Foucaultu pa »obstajata dva pomena besede subjekt: biti podvržen nekomu drugemu z nadzorom (biti subjekt opazovanja) ter biti povezan z lastno identiteto z vestjo ali samospoznanjem (biti subjekt lastne analize)«. Vednost in oblast sta seveda dve plati istega kovanca – ustvarjanje vednosti in dostop do nje sta tako vselej povezani z močjo-oblastjo. Dalje se vednost-oblast vpisuje v telesa ljudi-subjektov. Slednje lahko demonstriramo na vedenju sodobne desnice, ki levičarske kritike, češ da so sami nestrpni do transspolnih, interpretirajo kot poskus utišanja. Svoje upiranje levičarski vednosti predstavljajo kot upiranje levičarski moči.
Vednost-oblast se v človeka vpisuje preko njegovih družbenih pozicij – njegovega razreda, rase in tudi percipiranega spola-seksualnosti. Na ta način se v človeka vpisuje spolna-seksualna vednost-oblast: na podlagi vedênja in izgleda.
Že v otroštvu, preden ozavesti željo po istospolnem objektu, otrok čuti, da je drugačen. Drugačnega se počuti, ker se koščki heteronormativne sestavljanke pač ne prilegajo. S tem otrok zelo zgodaj postane zelo pozoren na standardno spolno in seksualno kodiranje specifičnih konvencij emocionalnega izraza. Sámo odraščanje kvir otrok v strejt družinah novinar-aktivist Michelangelo Signorile zato označi za obliko nasilja nad otroki. Posledic tega nasilja pa ne velja patologizirati, kot so počeli psihoanalitiki. In občutek drugačnosti ne vodi zgolj v abjekt, ampak abjekt dalje vodi v specifično subjektiviteto.
Ker smo v otroštvu spoznali, da okolica od nas pričakuje, da se vedemo v nasprotju s svojimi vzgibi, da si mladi geji ob sedenju ne prekrižajo nog; da kolegice od mlade lezbijke pričakujejo, da se bo z njimi pogovarjala o tem, kateri fantje so ji všeč – ko ji pa nobeden ni; in bog ne daj, da je mlada trans punca preveč punčkasta. Gre za obliko socialne diskvalifikacije, ki jo hitro začutiš. Zato smo hitro ponotranjili, da so družbene vloge naučene, umetne, da vedenje v javnem prostoru ni naravno, ampak gre za nastopanje, igranje vlog. Da mora biti spol vedno znova poustvarjen in kodiran. Tudi kasneje, ko smo se autirali, nas je zanimalo šaljenje iz seksualnih kod, ne njihovo prakticiranje ampak distanca do njih. S tem se že pomaknemo v Foucaultovo drugo pojmovanje subjektivizacije: »biti povezan z lastno identiteto z vestjo ali samospoznanjem (biti subjekt lastne analize)«.
Socialno diskvalifikacijo smo občutile tudi kasneje v življenju:
-
Kot je zapisal pisatelj Dino Pešut: »Vsaka manjšina hodi po ulici in ve, da obstaja možnost, da bo umrla«. Tudi na ravni mikroagresij so v prenekaterih kontekstih še vedno prisotni bodisi vici o pedrih, bodisi nejevera v lezbištvo, bodisi prepričanje o promiskuitetnosti biseksualk, bodisi nasprotovanje uporabi ustreznih zaimkov za transspolne osebe, četudi se vse te stvari v javnosti oz. prisotnosti spolnih manjšin zanika. Kot je pred kratkim teoretiziral Tadej Troha: homofobija je bila privatizirana.
-
Nezaupanje in ponotranjeni abjekt se pokažeta tudi v političnem smislu. V času zakonskih prepovedi homoseksualnosti so bili geji navsezadnje pripadniki kriminalnega razreda. Pravice, tudi te, ki smo si jih priborile, pa so vselej pred alarmantno možnostjo razveljavitve. Zakonski status spolnih manjšin – od reproduktivnih pravic žensk do pravic istospolnih parov do poroke in pravic transspolnih oseb do pravnega priznanja spola – je bolj negotov kot zakonski statusi drugih manjšin.
-
Da sploh ne omenjamo vseh zgodovinskih in sodobnih zanikanj človeštva spolnim manjšinam v šolah. Da so geje med holokavstom mučili, kastrirali, ubijali in da po vojni za vso to trpljenje v kacetih niso bili kompenzirani. Da so se jim par desetletij kasneje med epidemijo aidsa odpovedale vse institucije. Da so v koncentracijska taborišča pošiljali tudi lezbijke kot asocialne delikventke. Da so konverzijske terapije še danes prepovedane zgolj v svežnju držav. Da se trans osebe še vedno prisilno sterilizira v devetih evropskih državah …
-
Novinar Michael Warner pa prikaže tudi, kako se socialno diskvalifikacijo občuti na podlagi seksualnega življenja: medicinski establišment nam ni nikoli povedal, da se je ok poljubljati, da je ok fafati brez kondoma, da je ok imeti veliko število seksualnih partnerjev, da je seks dober zate, da je masturbacija dobra zate, da je pornografija ok, da hiv-pozitivna partnerja lahko med seboj seksata brez kondoma … mainstream strejt establišment ti da vedeti, da se zate ne zmeni, in moraš vse odkriti sam, ob stalnem zatrjevanju okolice, da je homo seks odvraten.
Posnetek: Tadej Troha (Vir: Kulturni obzornik, 21. 6. 2024)
Spolne manjšine so zato upravičeno nezaupljive do prenekaterih kontekstov, tudi če ti do njih niso odkrito hostilni.
Vse to predstavlja načine podrejanja hetero-cis-normativni družbeni matrici. Ne da bi posledice patologizirale, pa lahko zatrdimo, da ti dejavniki izoblikujejo določen odnos do hegemonih družbenih norm in oblik.
Gejevskost, lezbičnost, transnost, kvirovstvo so v bistvu načini percepcije, drža, ethos, praksa. Tako Halperin. Do sedaj je bilo največ povedanega o tem, kako gejevskost kot način percepcije izgleda pri gejih. Gre za kemp! Obliko gejevskega humorja, ki temelji na prepoznavanju neskladnosti koščkov heteronormativne sestavljanke. Tudi v drugih segmentih kulture spolnih manjšin pa se prepozna kempovske tendence.
Kot zapiše teoretik Slavčo Dimitrov, »preseganje družbenega zatiranja in ponižanja v perverzno vznesenost odpira horizont skupne erotične solidarnosti med tistimi, ki so zlorabljeni in zaznamovani z družbenim sramom […], strah in groza postaneta predmet erotično-duhovnega preoblikovanja v odpor in željo, ki spremenita samopercepcijo kvirovskega subjekta in njegov odnos s hegemonim kulturnim redom«. Na kratko: prva Foucaultova subjektivizacija ti s podreditvijo družbi da predispozicije, ki jih z drugo subjektivizacijo ozavestiš. Da imamo spolne manjšine ogromno enakih predispozicij, pa ugotovimo, ko pogledamo v podobnosti med nami in v razlike od dominantne družbe. Zato imajo mladi geji občutek, da jih kolegice pač štekajo. Zato imamo občutek, ko pridemo na sceno, da nas drugi kviri pač štekajo. Zato se smejemo istim pedrskim foram.
V prvi številki Gayzina je Sekcija Magnus že leta 1985 zato zapisala, da je njihova dejavnost usmerjena tako navzven kot navznoter, k samim gejem, k njihovi mobilizaciji, osveščanju, pomoči. Ozaveščanju o tej drugačnosti, ki nas povezuje, tej kolektivni subjektiviteti. Magnus to drugačnost proslavi že v prvem članku, naslovljenem »Vive la difference!«, v katerem zapiše: »kultura, ki si upa biti drugačna, je potencialno subverzivna in revolucionarna«. Navede primer: »Ideologija, ki danes vlada, je mačistična: verovanje v hierarhijo, konkurenco, preziranje šibkih, inferiornost žensk, uporaba sile. Vse to se močno odraža tudi na področju seksa in v končni fazi vsepovsod promovira konstantno falokratično dominacijo.«
Kvirovska skupnost pa si prizadeva biti varen prostor za vse: dregice, homo mačote, leder pedre, lipstick lezbijke, bučarke, tete, bejbi transe … odločnost v zagovarjanju svobode biti to, kar si si vedno želel. Kvir scena je stvaren primer življenja, ki si ga želimo. Četudi je ta prostor omejen zgolj na petkove večere na Meti ali dopuste v Berlinu …
Posnetek: (vir: Uhljač 24. 6. 2024)
Kvir scena je povsod in je ni nikjer in kvir življenja si preprosto ni mogoče predstavljati brez skupnosti. Če citiramo Sekcijo Magnus: »Gay je oseba, ki je seksualno nagnjena k istemu spolu, vendar to svoje nagnjenje realizira preko socialnih faktorjev. Na tak način izgrajuje svoj jezik, modo, umetnost, svojo zavest in svoje institucije, kot so bari, časopisi, centri – skratka skupnost. Na drugi strani pa je homoseksualec nekdo, katerega kontakt z osebami istega spola se začne in konča pri seksu, brez neke jasne zavesti o svoji pravi identiteti«.
Tako kot Magnus v osemdesetih so se tudi zgodnje ameriške scene zavedale poudarjanja svojih specifik, ki so bile v času pred širšo normalizacijo homoseksualnosti getovske. Zgodnje skupnosti, četrti v San Franciscu ali na Fire Islandu, festivali in bari … vse to so posledice vizij in prizadevanj mislecev in iniciativ za mobilizacijo skupnosti, pri kateri je bilo nemara ključno že samo slavljenje njene ideje! Pred obstojem kvirovske skupnosti si je vsaka generacija morala utreti svojo pedrsko pot. Tako Goldstein: »Naš program je vedno imel dve smeri: ustvariti alternativo strejt družbi – ustvarjanje sveta za kvirovsko življenje; in dvigniti se iz imanence getov.« Fajn je biti v getih, svoboščine pa lahko zavrneš le, ko enkrat že postanejo pravice, zavrnitev iz indignacije pred tem je samo poza.
Ampak tendence zgodnejših politik spoštovanja so bile trdoživejše od revolucionarnega slavljenja drugačnosti, specifičnosti, subjektivitete.
Že v devetdesetih so iz manjšinskih skupnosti zrasla desničarska gibanja. Medtem ko so v šestdesetih in sedemdesetih kvirovske scene predstavljali zgolj ljudje z družbenega dna in se bogati homoseksualci z njimi niso asociirali, je epidemija aidsa v osemdesetih in devetdesetih pokazala, da se s hivom lahko okužijo moški v vseh stratah družbe. Takrat se je od ideje skupnosti in njihove subjektivitete začela osvobajati gejevska desnica, ki zatrjuje, da so geji, ampak ne taki geji. Geji, ne obične pederčine. Tudi lezbična desnica in truescum transspolni bi skupnost v hipu zamenjali z individualiziranim modelom.
Zaradi zakonske neurejenosti istospolnih skupnosti se je v času epidemije aidsa pokazalo tudi, da bi homo poroke, o katerih se prej ni zares razmišljalo – ker predstavljajo heteronormativno kletko, v bistvu lahko nudile pravno zaščito pred grabežljivimi sorodniki, ki so gejevskim vdovam po smrti njihovih partnerjev pobrale vso skupno premoženje. Vprašanje o porokah in kasneje posvojitvah je postalo novo sredstvo mobilizacije gejev. Ker pa je homoseksualnost v očeh širše nevedne javnosti ravno v tistem času začela signalizirati nalezljivo smrtonosno bolezen, se je to vprašanje začelo vračati v politike spoštljivosti. Da bi se destigmatizirali, smo se morali normalizirati, s tem pa smo posvojili prenekatere ideje homo desnice, ki zatrjuje, da smo od dominantne družbe drugačne zgolj v tem, koga ljubimo. Ljubezen pa je pač le to, ljubezen.
V normalizaciji in »ljubezen je ljubezen« aktivizmu smo odrasle mlajše generacije spolnih manjšin. Preden smo lahko spoznale svobodo biti drugačen, smo bile pahnjene v ideologijo, da v bistvu nismo drugačne – naj drugačnosti potlačimo, ker se gre za pravico biti normalen. Ogibali smo se stereotipnim podobam, nismo potrjevali svojega spolnega statusa. Nismo bili taki geji, o kakršnih krožijo vici. Nihče nam ni rekel, naj gremo med svoje ljudi, saj smo bili v filmih in serijah najboljše prijateljice strejtov. Skratka, postali smo subjekt opazovanja, ki se je preslikalo tudi v samoanalizo.
Kaj so torej prakse, ki jih na podlagi refleksivnosti, samoopazovanja in samooblikovanja ter ozaveščanja podobnosti med spolnimi manjšinami in naše kolektivne drugačnosti od dominantne družbe lahko unovčimo za krepitev naše skupnosti, za boljši kvirovski jutri? Oziroma, kako zasnovati manifest kvirovskega humanizma?
Prvo je normalizacija. Ne tista, ki se je vršila skozi zadnji dve desetletij, ko so se spolne manjšine normalni družbi poskušale predstaviti kot normalne, temveč normalizacija ideje lastne drugačnosti znotraj same skupnosti spolnih manjšin. Šele ko bomo posvojile neopravičljivo držo, da smo drugačne, bomo namreč lahko složno začele nastopati v svojem pohodu nad družbeno normativnost. Če nekoliko parafraziramo kultnega filmarja Johna Watersa: prva fronta v boju s heteronormativnostjo je bitka z dobrim okusom.
Zdaj pa se vrnimo na sceno. Ne, res, vrnimo se na sceno.
Scena so ljudje, med katerimi lahko ozavestimo svojo podobnost in jo izživimo v svojih potencialih. Zato je Rafaelu Lapajnetu zdravnik že leta 1965 - preden je bila homoseksualnost v Jugoslaviji sploh dekriminalizirana, rekel: Ne se zapirati vase, ampak pojdite ven med »vaše ljudi« (sic).
Med »svojimi ljudmi« se lahko gradi tudi zavestna alternativa strejt družbenim parametrom, kot je: solidarnost.
V svojem popisu izkušnje inkarceriranosti v koncentracijskem taborišču kot gej, Možje z rožnatim trikotnikom Heinz Heger opiše solidarnost med nosilci trikotnikov iste barve. Možje z rožnatim trikotnikom, ki je bil večji od ostalih, da bi jih pazniki prepoznali že na daleč, so med seboj razvili še posebno solidarnost.
Prav tako ganljivo solidarnost lahko opazimo v Kushnerjevi drami Angeli v Ameriki. Vzemimo nemara povsem mimobežen trenutek iz Perestrojke, ko izrazito homofoben Roy Cohn temnopoltega medicinskega tehnika Beliza ogovori: »Ti si slinasto strašilo, pedrski medicinski brat. Mislim … nimaš razloga, da bi mi želel pomagati,« na kar mu Belize odgovori: »Recimo temu solidarnost. Enega pedra drugemu.«
Da si med seboj lahko pomagamo, pa je seveda potrebno prepoznavanje. Zato je potrebno opozariti nase – da drugim daš vedeti, da obstajaš, da lahko pomagaš, da niso sami. Zato se kitimo s simboli, značkami, rutkami, uhančki v uhlju, geji z nalakiranimi, lezbijke s postriženimi nohti. Nič informacije ne prenaša tako dobro kot skupnost. Poljubljamo se, namesto da bi se rokovale. Uporabljamo ženske zaimke namesto moških.
Ko se enkrat prepoznamo in povežemo, lahko začnemo tudi z izobraževanjem in politično mobilizacijo. Ko ustvarimo institucije, pa tudi z nekoliko formalnejšo solidarnostjo. Zato je skupnost ustvarila skupnostne medije, da ozaveščamo druga drugo o tem, o čemer nas niso naučili v šoli, o čemer ne poročajo strejt mediji, o zadevah, ki nas zadevajo. Zato smo ustanovile skupnostne založbe, da lahko tiskamo tisto, česar strejt založbe nočejo tiskati. Zato smo ustvarile skupnostne prostore, da se lahko srečujemo, spoznavamo, se glasno smejimo strejt bulšitu, ne da bi naletele na neodobravajoče poglede izza sosednje mize ali pa iz strahu pred njimi kar same stišale glasove.
Manifestiral in preambuliral je Metod. Lektorirala je Neža, tehniciral Seliš. Brala pa sva Škoda in Schwa.
Dodaj komentar
Komentiraj