Današnji odprti termin za kulturo namenjamo umetnosti devetdesetih. K temu obdobju pristopamo kot k nepopisanemu listu. Devetdeseta so ravnokar prenehala biti sedanjost, preteklost v smislu kodificirane zgodovine pa bodo šele postala. Ne bojte se, naslednje desetletje bo še prepolno takšnih in drugačnih tez, hipotez in iz njih izhajajočih konfliktov. Mi pa smo se obdobja lotili zavestno naivno, skozi oči dveh novinarjev, ki v obravnavanem desetletju nista imela statusa oseb, pri tem pa skušala ustvariti neko sliko ali bolje rečeno locirati določene fragmente, ki ne služijo ničemur, razen ustvarjanju neke čisto intuitivne podobe nekega obdobja, ki ima za nameček še to breme, da je prvo, se pravi tisto močno obdobje neke države. Prav tako kot ima breme, da se vprašanja umetnosti v času, ki mu ohlapno pravimo devetdeseta in za katerega še ne vemo, kaj je, niti kdaj se je začel, lotevamo skozi zgodovino spomina določenih takratnih akterjev oz skozi metodo ustnega zgodovinopisja. Sodobna zgodovina je problematična tako kvantitativno kot kvalitativno. Po drugi strani je težko oziroma nemogoče ustvariti celovito podobo, zato bo ta izbor sogovorcev izrazito subjektiven, naključen, ozek in nikakor merodajen v smislu reprezentacije ali ilustracije nekega obdobja, definitvno pa poveden kot problem zgodovinske kodifikacije sodobnosti.

Oddaja je nastala ob podpori programa GRUNDTVIG v okviru mednarodnega projekta "Memory under construction:giving voice to forgotten memory".

Povezava na krovno spletno stran projekta: www.forgottenmemory.eu