Čigava dežela?

Recenzija dogodka
3. 5. 2021 - 13.30

V preteklem letu je bil cel svet izpostavljen preizkušnji naše človečnosti. Kdo smo in kam gremo? Kako gradimo odnos do sebe, drug do drugega in do vsega, kar nas definira? Kaj leži onkraj nacije, države, človeštva? To je nekaj vprašanj, na katera je v predstavi Jubilej poskušal odgovoriti En drag ansambel. Na predvečer državnega praznika smo si 26. aprila 2021 ogledali premierno uprizoritev, ki je nastala v sodelovanju performerjev Roka Kravanje in Daniela Petkovića, koreografinje Ajde Tomazin ter intermedijskega umetnika Urbana Beline. Predstava je nastajala v koprodukciji ljubljanskega Gledališča Glej in mariborskega umetniškega društva Moment, sledi pa potovanju državljank Dragice in Dragane.

Prolog predstave seže v konec leta 2020, ko smo državljanki Dragano in Dragico opazili na kulturniških in kolesarskih protestih. Tam sta izgledali kot veseli, prijazni, domoljubni ženi, ki tiho opazujeta, spremljata in skušata razumeti okoliško dogajanje. Že samo njun obstoj, natančneje prisotnost dveh homoseksualnih igralcev, odetih v narodno nošo in drag ličila, na protivladnih protestih, je bil v desnih medijih deležen ostrega odziva: “Transvestita, ki sta delala zdraho pred ministrstvom za kulturo,” je denimo kričal neki naslov. V promocijskem gradivu predstave Jubilej smo lahko državljanki Dragico in Dragano opazili tudi na toriščih sporov, kot sta bežigrajski stadion in spomenik žrtvam vseh vojn. Sklepno dejanje in dramaturški višek njune akcije sta se zgodila s prihodom v gledališče.

Tam sta se državljanki preizkusili v vrsti nalog, ki poveličujejo slovensko ljudsko in državniško simboliko. V igranju vloge gardistov sta se recimo z Elanovimi palicami v hkratni funkciji papovk in mažoretnih palic preizkusili v koreografiranem marširanju, ki je gladko prehajalo v ples. Zaradi zmesi obojega ali idiosinkratičnih premikov bokov, ki so spremljali prehajanja, jima je resnost nameravane geste spodletela. Njune poskuse so vztrajno spremljala medsebojna odkimavanja in zvočni opomniki na spodletelost nameravanih akcij. Z opisano inscenacijo svojih gest in izmenjavo pogledov sta v gledalcu vseskozi vzdrževali občutek, da želita s temi poskusi dejansko uspeti v podreditvi protokolom tradicije. Vendar gledalcu ni povsem razumljivo, zakaj bi državljanki to sploh hoteli, saj lahko iz ponavljajočih se razočaranj razbere le, da bodo njuna prizadevanja - dokler sta ujeti v svojo nacionalno zaznamovano kožo - ostala jalova.

Minimalistična scenografija je v kombinaciji z molčečnostjo igralcev, ki sta se nam v preteklosti predstavila kot izjemno artikulirana, našo pozornost usmerila na nianse. Največ, kar je prišlo iz ust igralcev, je bil osvobojeni vdih Dragane, ko ji je Dragica končno slekla predpasnik. V tem trenutku predstava izvede tonalni obrat in se iz satirične burleske preobrazi v gibalno predstavo s sublimno dimenzijo. Predpasnika, svileni ruti s franžami, medeninasta sklepanca in avbi, okrašeni z bleščečima čelnikoma, eden za drugim odpadajo. Pred nami ostaneta Dragana in Dragica, oblečeni v bele rokavce, bele štumfe z bunkicami in kikle. Prostor se zatemni in prijateljici se zapleteta v serijo nežnih interakcij podpiranja, nošenja in intimnega objema. Zdaj ne raziskujeta več državljanskosti, temveč jima nova inscenacija omogoča raziskovanje nečesa bolj prvinskega: svoje in naše bazične človečnosti. Ustvarjalci nam sugerirajo, da je to namreč tisto univerzalno, kar leži pod površjem partikularnega, kot so strankarska, nacionalna in celo spolna opredelitev.

Ko se ločita, se vsaka na svoji strani odra zavijeta v krilo. Vidimo lahko samo še dve migajoči gmoti, iz katerih v določenih trenutkih pokuka stopalo. Kombinacija abstraktnega gibanja in eterične zvočne podlage nudi občinstvu možnost kontemplacije uvodno zastavljenih vprašanj, na katera sedaj gledajo z nove perspektive. Gibanje, ki še najbolj spominja na odpiranje cvetov ali premikanje enocelične tvorbe, se sčasoma razvije v vrtinčenje igralcev, ki nazadnje uideta še satenastemu krilu - zadnjemu prepoznavnemu ostanku narodne noše. V belem spodnjem perilu nas zaradi vrtenja okoli svojih osi za trenutek spomnita na dva sufija, a nato ugasnejo luči in predstava se konča.

V kapitalističnem svetu 21. stoletja nam pravice, subjektivnost in zmožnost samostojnega odločanja priznava država. Posamezniki, marginalizirani zaradi svoje rase, spolne usmerjenosti, identitete in izraza, so tisti, ki jim država polnopravni državljanski status z vsemi implikacijami odreka, s tem pa zanika tudi njihovo človečnost. Kako pripadati naciji, katere oblast te obravnava kot tretjerazrednega, dobršen segment sodržavljanov pa ti rutinsko daje vedeti, da bi bilo bolje, če ne bi obstajal? En drag ansambel pride v raziskovanju tega vprašanja do sufističnih zaključkov, na kar nas lahko opozori tudi konec predstave: tisti, ki svet zares pozna, se mu lahko le odpove.

Svojevrstna dekonstrukcija nacionalne dediščine, utelešena v tradicionalni gorenjski noši, je Dragano in Dragico osvobodila, šele ko sta to slekli - metaforično in dobesedno. Prevladujoči dediščinski diskurz je namreč, kakor teoretizira arheologinja Laurajane Smith, avtoriziran. Le tisti, ki deluje skladno z vladajočo ideologijo ga lahko piše. In kot je pokazal En drag ansambel, trenutni družbeni okvir ni naklonjen niti obstoju nenormativnih teles v nacionalnem kostumu niti nežnosti in medsebojni podpori kot modusu operandi.

Intimno okolje, ki ga v koronskem času nudi skoraj prazna dvorana Gleja, pa je varen prostor, kjer prisotnost kvir umetnikov v narodni noši vidimo drugače. Ker ne gre za neposredno politično nastrojeno atmosfero, se lahko z njima odpravimo na raziskovanje vprašanja pripadnosti, izročila in nepokorščine. Prav to je največja dragocenost predstave, ki sicer izvedbeno razen življenja, ki ga imata glavna lika onkraj zidov gledališča, ne nudi ničesar pretirano svežega. V svojih premislekih in odzivih na aktualno dogajanje pa je še kako dobrodošla.

 

Po dolgem času je v gledališču ploskal vajenec Metod.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness